Objave v kategoriji 'miks'

Marija pod logom

Dodaj komentar 15.08.2009 samoocka

Pred pol leta smo se preselili iz “štajerske metropole” v “prekmurske brezje” , na Varoš,kot rečemo domačini.Kupili smo hišo,bolje kmetijo,ki je ostala brez gospodarja in čakala na nas.”Metropola” nam je že pred več,kot letom dni povedala, da za nas ni “prostora” in naj se znajdemo po svoje.

In sedaj smo tu v Varošu in zahvala gre Mariji,pa naj bo tista pod logom,ali na Brezjah,ali nekje tu med nami,v obliki nečesa pozitivnega;morda sta naša soseda Marija in Štefan ta energija,ta nasvet,nekaj,kar tako težko najdeš danes in še težje jutri.

Včeraj zvečer sem po njuni zaslugi doživel nekaj lepega,pozitivnega,doživetega,bilo je in če smem še je tako nekako neopisljivo,potrebno je vse skupaj doživeti.Romarji so iz okoliških krajev peš prinašali sebe,svoje bližnje,svojo vas,mesto,trg,vero v nekaj lepega,pozitivnega.

Tega kar sem doživel in je nekako še v meni ne enačim z inštitucijo, ampak z VERO ,doživeto,resnično,ki ne vpraša , ampak da.

Tako , kot so nama Varošanci/Varošanke prinašale darove brez vprašanj,ali pa sramežljivo med vrsticami preverjali ali ne potrebujeva karkoli za otroke ali zase.Nekateri so naju posvojili,tako kot Štefan in Marija , pa tetka iz velike hiše,pa sosedi , ki včasih kar brez vprašanj podarijo ali naredijo.

Res je da nekaterim nekako “ne paševa”,ampak bilo bi že “kičasto”,če bi bila vsem všeč.
Ampak včeraj zvečer je bilo res tako polno neke energije,ki združuje , poživlja in nekako osmislja ves bit , vse kar se dogaja in se bo še dogodilo.

Tudi današnji dan je neke vrste “družinsko” srečanje , kot se reče pri nas “Veliko proščenje” ali “Velika maša”.Družine se zberejo,pogovori,igra otrok,spomini starejših in “družinsko kosilo”,molitev in zahvala za vse dobro in tudi slabo,za Življenje,za dar še enega dne in priporočila za še mnogo “Velikih maš”.

Toda včasih ostane slab priokus,da nekateri ne znajo,nočejo ali enostavno ne cenijo tega ,kar jim je dano in tega kar so drugi storili za njih , njihove bližnje.Nekateri enostavno ne znajo alli nočejo izreči “besed zahvale”,kot da je vse “samoumevno”.

Otroke vzgajamo ,da znajo reči “besedo prošnje in zahvale”,da pomagajo sami brez “posebne prošnje” , toda odrasli večkrat pozabijo na vse.

Zato na tem mestu in trenutku hvala vsem,ki ste včeraj prinesli “luč” v Varoš,vsem ,ki ste to luč sprejeli in še enkrat vsem , ki ste sprejeli našo “veliko” družino , pri Vas (nas) na Varošu.

Hvala Mariji pod logom za vse,tudi za “težke” trenutke,posebej pa za strica Štefana in teto Marijo.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Moji začetki

Dodaj komentar 5.05.2007 samoocka

Danes sem nekako premišljeval kako sem pristal tukaj, v tem poklicu , kako to da sem se odločil , da bom delal to , kar počnem nekako že dve desetletji. Spomnim se , da sem že kot otrok mnogo potoval saj sta oba starša delala v tujini in sem bil nekako “ves čas na poti”.Občudoval sem parne lokomotive , ki so sopihale tam na na drugi strani Drave.Spomnim se oblakov dima in pare njihove “žvižge”, kot da vabijo in tisti zvok , ko so jemali vodo ,kurjača ,ki je z majhno pumpico ( mazalico) mazal ležaje – romantika in otroški spomin.

Spomnim se deda Lojza , ki me je prvič vzel na to “pošast” , ki je sopihala in pihala oblake pare in njega , ki je dovolil , da zažvižgamo-zastrupil me je , Hvala mu.

Prišla je srednja šola in delo v delavnicah ( poleti na praksi ) , nato pa ; bil sem sorazmerno mlad , ko sem prvič prijel za “kontroler” in … pa so rekli , da nikoli ne bom to , tisti “bolni” deček , ki je ves čas po bolnicah , ta že ne bo nikoli Strojevodja , ni šans .

Pa sem in kar dobro mi gre.

Spomnim se nekega dogodka , ki sem ga pred leti doživel v Avstriji ; človek za omizjem me vpraša , kaj neki počnem v življenju, povem da sem “lokfirer” in glej njemu se zasvetijo oči , dobesedno , bi je kot mali otrok in čeprav je bil regijski vodja neke zavarovalnice , mi je zavidal.

Zavidal mi je moj poklic , to kar počnem vsak dan in takrat  me je prešinilo , da sem sebi “uresničil sanje prenekaterega otroka”.Še danes me kdaj poprosi kakšen očka ali mamica , če se sme njen ( njegov) nadebudnež za hip znajti v mojem svetu in seveda zapiskati.Vesel sem.

A nazaj k moji prvi samostojni “turi”.Trema je bila ogromna , a adrenalin je delal svoje in ta natreniranost mi je pomagala , da sem zagnal motor in potem – preoblekel sem si srajco .Od daleč me je opazoval “kontrolni strojevodja” , da ja “zelenec” ne bi končal še preden je sploh začel , preden je sploh speljal,bil je kot kakšna mati koklja , ki pazi , da se kakšnemu njenemu ( njegovemu) piščetu ne zgodi , kaj slabega .

A zmogel sem in nekako prišel do točke , ko tudi sam koga občasno usposablja in takrat vidim samega sebe , takrat na začetku in mu prisluhnem , pomagam -moji spomini so bili drugačni , bili smo “smrkavci” ponavadi z višjo izobrazbo  kot mentorji , a tako je bilo takrat. Vsaj sam sem drugačen , raje mu dam dobro popotnico , kajti nekega dne bo pripeljal nasproti meni in če ga nisem naučil vsega – raje ne o tem , ne danes.

Tako počasi bom končal to mojo prvo “turo” in ob priložnosti , ko se srečamo , pridite in lahko boste zapiskali.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Dober konec , vse dobro

Dodaj komentar 1.05.2007 samoocka

Dan se je začel z budnico , ki mi odkrito povedano ni bila ravno po volji , klicala je “tabivša” in po celih dveh mesecih napovedala svoj “velecenjeni” obisk in v svojem slogu zahtevala še neke stvari ( voziček marelo ) , da jo pač potrebuje za ta malo , ki jo ima samo mimogrede ” s ta novim” . Zmeniva se za čas obiska , da ju pripravim in povem babici kako in kaj ( sam sem odšel v službo ) . In glej prvo razočaranje , ura obiska nje pa od nikoder , babi ju tolaži , v smislu “morda je kaj narobe ” in ” saj bo prišla” ; in res pride , zamudi “samo štiri ure” , ter za povrh v trenutko , ko sta ta mala dva v “banji”  pozvoni . Obisk poteka , kot je običajno in na koncu , hja to pa sodi v kategorijo “saj ne more biti res , pa je “,pride jo iskat njen zdajšni zaradi katerega je pristala v varni hiši . A za konec , vse dobro ; dan je bil tudi nasmejan in zadnje štiri ure službe so minili , v znamenju “pozitivnih” vibracij , kresov ob poti iz Prlekije in ognjemeta na Ptuju ; hvala Maji za družbo ( danes je imela malo dela , saj ni dijakov) , kofetek , ki ga je spila z mano in temu , da se zna smejati .

In polsestri mojih otrok :” Nina nana dete že spava in ko se zjutra zbudi naj se mu  sončece nasmeji .”

Hvala še enkrat za dan in jutri ; saj res jutri , pa nov post in naslov , nekaj , no boste že jutri prebrali , o čem , zakaj in , da smo se imeli fajn.

Pa, da ne pozabim , če boste zjutraj zaslišali zvoke , ki jih niste vajeni =) to je budnica .

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Prazniki

3 komentarjev 28.04.2007 samoocka

Ja vedno,kadar sem prost za praznike si vzamem čas in jih posvetim sebi in s tem tudi otrokoma.To so dnevi ko smo skupaj ves čas , ni vrtca , ni službe, ni vstajanja zgodaj zjutraj, ali nočne .Skupaj smo in to je pomembno in takrat si privoščimo “poležavanje na plaži z možgani na Off” in se imamo skratka fajn.Dan je ležeren in zgleda , kot da čas teeeče bolj ležerno , umirjeno , kot da je vse skoraj obstalo.Skuhamo si “počasno” hrano in sedimo za mizo vsi skupaj.Uživamo, kot pravi Tevž , Ana pa se carta pri očku in ta si privošči lahen dremež ; joj ko to paše.Ponavadi si popoldne privoščimo daljši sprehod ali pa “preganjamo” žogo po igrišču v športnem parku.Občasno pa nas pot zanese tudi na izlete in novim kotičkom neraziskane Slovenije naproti. A vsako leto znova odhajamo v Alburetum gledat tulipančke ( nekateri med njimi celo vozijo avto ), pa gledat tiste male hiše (minimundus je v mojem življenju tako rekoč od rojstva saj sem mu bil, kot otrok praktično ” sosed ” ) , a ga še zmeraj rad pogledam . Ja prazniki so vir polnjenja bateri in Življenja “na izi”, ni ure , ni hitenja , čeprav tega na cesti ne opaziš , a obstajajo tudi stranske ceste in gostilne ob njih , ko je čas za sladoled in kofetek , ki imajo ponavadi mirne in senčne vrtove .Ti trenutki so ” zlata vredni” bi lahko rekli .Zato hvala , ker obstajate in ne pustite se ukinit ( to pa je že politična tema ) . Kaj pa simbolna vrednost praznikov? Otroka sta še premlada , da bi z njima premleval te stvari in jih raje izkoristim kot sem opisal . Sicer pa ali ni vsak dan po svoje praznik , je dan ko se rodimo, je dan ko je zrastel prvi zob , pa prvi uspehi na “področju kahlice” , pa prvi koraki , prvišolski dan , prvi poljub , pa 20 obletnica mature ( drugo leto ), pa dan , ko sem prvič v življenju prijel v roke Tevža in Ano , ja če mu pustiš je dan poln “malih sreč”. Bo pa zmeraj tako , da bodo prazniki , čas da predahnemo in se nekako posvetimo drug drugemu .A jurti je nov dan in čaka me nočna , a o tem kdaj drugič .

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Samo Očka

3 komentarjev 27.04.2007 samoocka

Spodobi se, da se kot novinec predstavim in nekako omogočim , da me spoznate ali začnete ta proces.

Sem oče , ki je po spletu okoliščin ostal sam z dvema otrokoma in tako dobil pečat ” SAMOHRANILEC” , pa nič slabega o tem , le izraz me moti . Sem in bom Samo Očka , nekdo , ki skrbi in vzgaja , ki je motivator in kritik , ki je tu zanju , pa naj bo slabo ali dobro . Nekdo , ki jima bo prisluhnil in pomagal .

Pravijo,da je za dosego cilja pomemben Prvi korak , kajti brez njega se ne stopi na pot proti cilju ; tako sem sam nekega dne stopil na to pot in počasi bo dosegla četrto desetletje in mnogo obuval je medtem končalo v smeteh in kar veliko jih bodo še naredili , da jih ponosim . Vmes sem dosegel primerno izobrazbo , nekako se vozim sem in tja po Sloveniji in spoznavam Ljudi , njihove zgodbe , delo ki ga opravljam je nevarno , odgovorno in včasih imam priložnost izpolniti željo , naj bo otrok ali odrasli . Zgodila sta se Otroka in Življenju sem hvaležen za ta dva sončka , ki včasih uprizorita kakšno nevihto , a tako je Življenje zanimivejše , tako mi sporočata , da rasteta , se učita in preizkušata ( zlasti trdnost mojih “živcev” ).

Ostali smo sami , nekega petka ( vmes smo menjali koledarje ) in tako smo doživeli neko popolnoma novo situacijo in dobil sem naziv , ki ga ne maram . Smo Enostarševska družina , kjer imam ( vsaj še zaenkrat pravico “predsedniškega vet” ) na določene namere in odločitve Otrok .

Kako se znajdem v tej za moškega netipičnem položaju oz. vlogi , situaciji ? Moški v naši družini smo gastronomsko dobro podkovani in kuha ni “tabu” , živimo v dobi pralnega stroja , mikrovalovke , trgovina je na vsakem vogalu , imam pomoč in podporo Družine ( hvala Babi , pa Penzjonistom in sosedam ). A od institucij , ki bi morale urediti nekatere zadeve , tako ne pričakujem, podpore ali celo pomoči. Včasih imam občutek , da sta otroka kaznovana, ker hodim v službo , ker se trudim , ker mi ni Vseeno . Vem , da nisem edini in vem tudi , kam se obrniti po nasvet in “ramo za zjokat”.

In še to; spet sem dodal novo ime na spisek ljudi , ki so rojeni na isti  dan, kot moja malenkost ( letnica ni pomembna ) , zdaj jih bo že  pol ducata ( eneden od njih ima celo ista ime in priimek ) .

Kot bi H.Poirot :” Ni naključij vse se zgodi z namenom.”

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks