Objave v kategoriji 'Globina duše'

Cepetanje na mestu

Dodaj komentar 6.06.2007 samoocka

Gledam ljudi okoli sebe , ki ne naredijo nič,le vsem zavidajo,tarnajo in sploh govorijo kako zelo slabo je.Ko pa jim rečeš , da naj poskusijo z aktivno udeležbo , pa otrpnejo , začnejo mencati in cepetajo na mestu.

Ja dokler jemlješ je vse v redu , ko pa bi moral začeti dajati , pa večina otrpne.Daje jih strah , daje jih to da niso pripravljeni dajati , ker tega ni v njihovem Življenju.Bolje je gledati s strani in biti poražen , kot pa se aktivirati in tvegati , da uspemo.Nikoli nisem imel navade stati ob strani in gledati , morda me to “tepe” v Življenju, morda zaradi tega sam vzgajam in skrbim za svoja sončka, morda zaradi tega ostaja moja ljubezen nesprejeta?

Toda pomembno je , da ne cepetam na mestu in govorim kako je vse zanič.Raje povem kar nosim v sebi, pokažem in če ljudje to sprejmejo,sprejmejo, drugače pa …

Morda sem preveč direkten , morda ne znam klečeplaziti in se prilizovati , a tak sem , hinavščina mi ni bila privzgojena.A pomembno je , da ne capljam na mestu, pa čeprav grem sam , grem naprej in to je važno.Toda v bistvu nisem sam na tej poti,imam dva majhna spremljevalca, ki bosta nekega dne odrasla in vedela bosta , da je edina pot , le pot naprej.Življenje zame ni borba; zame je doživetje, je dajanje in zgodi se , da včasih padem , a pobiranje pokaže človekov pravi obraz.

Predalčkanje , posploševanje in velik ego  me odbijata.Ljudje nismo enaki , še enojajčna dvojčka nista popolnoma identična.Ljudi jemljem, kot posameznika in ne kot gozd v katerem se ne vidi posameznih dreves.Edinstvenost in neponovljivost je dar , ki ga je vredno podariti in sprejeti.Ko te spredalčkajo ti to vzamejo , te poskušajo prisiliti , da bi capljal na mestu, ujet v živi pesek stereotipov.

Prijateljstvo je dar , ki ga ne zavržemo in laž dvakrat boli in vzame.Res da je laž resnica dokler se ne pokaže nasprotno in potem…Zato capljanje na mestu v strahu kaj bo prinesel jutri , ko se bojimo negativnih odgovorov; a v vsakem takem odgovoru je nekaj dobrega, je odgovor in to da smo si upali vprašati , izpovedati.A včasih se zdi capljanje na mestu enostavneje in kaj potem , če smo zamudili nekaj lepega? A sam ne želim capljati na mestu , nočem ostajati brez odgovorov , pa čeprav včasih bolijo , da bi kričal !

A to , da gremo naprej , da sprejemamo Življenje pomeni tudi to , da nam Življenje nepričakovano podari nekaj , kar je vredno vzeti v dlani in pritisniti ob svoja prsa in se zahvaliti Življenju.Ko osrečimo druge s tem osrečimo tudi sebe , ni čudovitejšega občutka kot to , da smo nekomu vrnili nasmeh na ustnice , da smo obrisali njegove solze že s tem , da smo.Trudimo se , da s svojo prisotnostjo prinesemo v prostor nekaj pozitivnega in osrečimo ljudi.

Zato se capljati na mestu ne splača , lahko nam uide Življenje , ker ne vemo ali bi sploh vstopili in se odpeljali , naprej v naslednji trenutek.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

Ločenc, ne hvala!

6 komentarjev 3.06.2007 samoocka

Naslov pove že skoraj vse a nekako je potrebno definirati ta odgovor.Moja izkušnja je , da nisem moški v katerega se bi ženske zaljubljale.Ne mi govorit , da to ni res, da je pa že kje kakšna , ki je zaljubljena vame , me ljubi.Halo, naj se javi in pove to.Sam nisem opazil nobene v svoji moški “slabovidnosti” in pomankanju “intuicije” .No pa smo prišli do razloga ( prvega) , ki me dela nezanimivega.Morda je drugi moj karakter , moj smisel za humor , ki je bolj “Monty Paythonski” in ga mnogo ljudi ne razume.A najverjetneje je to , da sem ločen.

* Ločenci smo v očeh mnogih žensk vir vseh njihovih težav in traum.Smo krivci za razpad zveze/zakona,ne plačujemo preživnine ali pa jo bolj tako , smo varali in smo tako adakta najslabši možni kandidati za njihovo ljubezen.

* Ločenci , ki pa smo ostali sami s svojimi otroki smo pa še slabša “kategorija”, še manj primerni, ker se nas je ženska naveličala.Torej smo nezanimivi , brez smisla za humor , skratka kaj se da počet z nami.Smo slabi ljubimci , ki smo ženo/partnerko prisilili , da si je poiskala drugega.A kako , pa da so nam ostali otroci? Verjetno se je bivša odločila , da naj se še mi posvečamo vzgoji in skrbi , naj vidimo kako je ko je potrebno postoriti vse pri hiši.A, ja, da je tako?No bo že tako , saj moški itak ne vemo ničesar in v tej kategoriji smo , pa res “naivneži” , ki sploh nimamo pojma.Pomilovanja vredni tepčki. Joj kovk se mi smiliš ,idiot. Daj spokaj se proč!

* Potem pa smo tu tudi tisti , ki nam pomagajo starši ( mame ) . Mi pa smo posebej odbijajoča kategorija.Ločen z otroki in mama mu pomaga.Ja to je pa višek , ni kaj, najslabši smo in sploh nismo na lestvici željenih.Da bi si ženska nakopala tri otroke od katerih je eden polnoleten, dajte no , bodite resni.Nihče ne vpraša za razlog.In tako gre to.

Ja smo nekako spredalčkani in če se ne zatečeš k laži , boš…Ampak kako naj pojasnim otroke , ki jih imam in skrbim zanje?Naj se jim odrečem , kot se jima je mama?Naj pustim službo , ki jo opravljam zato ,ker ni samo služba ? Naj se odselim , prodam hišo in jo poženem na cesto ali pa v dom za starostnike? Nekateri izmed vas bi najbrž storili kaj takšnega, najbrž bom deležen podobnih nasvetov, kritike in norčevanja.

Ampak sam si upam zaljubit in to tudi povedat , drugi pa ? Eni predalčkate in vpijete kako vam je slabo, kako ste brez denarja , brez varstva in kako smo moški “zanič” , pa kako vas nihče noče.Vas je strah? Je strah pred bolečino prevelik, da bi si dali možnost? Ja, dali možnost sebi in se prepustili nečemu lepemu , ne idealnemu ampak lepemu?Boli pa kaj?

Nekdo je dejal , da če se bojimo bolečine lahko zamudimo veliko lepega , prijetnega.Če se odločimo , da bomo samo opazovali , ker nas je strah poraza smo v bistvu že poraženi.Ko sem se takrat odločal o tem ali naj ostanem v zakonu , ki bi verjetno vegetiral in bil zgolj na papirju ali naj dam otrokoma in sebi priložnost , da zaživimo.Sem se odločil, za polno Življenje .Čeprav je na začetku BOLELO smo zmogli in splačalo se je .V naša Življenja so prišli ljudje , ki so nam polepšali dneve , nam vlili novi moči in zbudili čustva .Hvala jim.

A ko se zaljubiš in ljubiš in te ljudje ne srejemajo takšnega kot si , ker se bojijo sebe in svojih čustev , ker predalčkajo in posplošujejo , ja potem boli.Nekdo se je sposoben odreči nečemu lepemu , ker se boji biti aktiven v svojem Življenju.Boji se ljubezni , ker je bolela in ima slabo izkušnjo?Seveda ima  pravico , naj potem za božjo voljo ne reče , da ga/jo nihče ne ljubi , ko pa je ljubezen včasih tako blizu , da ni potrebno niti  iztegniti roke.Ja strah je mogočen vladar in tiran, a v resnici ga ni.

Kakorkoli že in v  katerikoli predalček bom dan , ne bojte se sami sebe.Pustite Življenju , da vas potegne vase, bodite del vrveža ne pa opazovalci , ki…

Sem ločen , skrbim za dva otroka in ja mami dovolim , da mi priskoči na pomoč , pa me ni nič sram.Ne sovražim ampak ljubim in to celo povem na glas.

Vas je strah Življenja?Vas je strah Ljubezni? Tega , da ste aktivni?

Mene ni!

  • Share/Bookmark

Kategorija: Cinizmi, Globina duše

Ati kdaj bo prišla mami?

2 komentarjev 2.06.2007 samoocka

Pride dan , ko bi morala priti na obisk ( stik) mama mojih otrok.Toda zdaj je nista videla že nekako štiri mesece.Ni je in kdaj bo prišla , tega najbrž še ona sama ne ve.Toda vprašanje ostaja in moja domišljija je nekako na skrajnih mejah .

Vedno znova se sprašujem kako naj jima razložim , da je njuna mami enostavno pozabila nanju, da so ji pomembnejše druge stvari oziroma ljudje.Ne želim prizadeti njunih dušic , pa tudi kaj slabega ne želim govoriti o njuni mami , pa čeprav bi jima včasih rad dejal , da enostavno nimata več mame.

Imata jo in vedno bo njuna mama ne glede nato , da ju je zapustila in ni pokazala nobenega obžalovanja , ali celo želje po ustvarjanju stikov.Bolj se je osredotočala na povzročanje zmede in težav.Iskala je neke pravice , ki ji ne gredo in poskušala “zagreniti” naša življenja.

Vedno znova je imela pripombe na stike in potem – je pa ni bilo.Glavno je bilo , da je v njuni mali Življenji vnašala zmedo in razočaranje.Kolikokrat sem ju pripravil na stik , pa je odpadel brez pojasnila , ni je bilo moč priklicati na telefon , da bi jima sama razložila zakaj je ni bilo.Drugič je zamudila in jima nekako podrla dnevni ritem in potem , odšla kot da se ni nič zgodilo.Imela je le en sam cilj , nagajanje in povzročanje bolečine otrokoma , ki ju je nosila pod srcem , a ju je zdaj izrabljala za svoje nizkotne igre.

Toda sedaj je takšnih vprašanj vedno manj in kot da sta se odločila , da ne bosta več spraševala ali pa je enostavno ne “zaznavata” več oziroma ne čutita potrebe po njej , po njeni družbi , bližini.Počasi jo izrivata iz svojega življenja in pozabljata nanjo . Včasih se zdi , kot da je nikoli nista imela.Sedaj imata neko novo družbo ( družino) , ki jo imata zelo rada in srečen sem , da sem spoznal Prijateljice , ki mi bodo nekega dne morda ( najbrž zagotovo ) pomagale z nasveti , saj sem oče punčke , ki bo odrasla v dekle in takrat upam , da ji (mi) boste pomagale z nasveti in pogovorom , kajti določenih tem ne morem prikazati iz “prve” roke , iz svoje lastne izkušnje.

A vse to bi ji lahko razložila mama , če bi le želela sodelovati pri njuni vzgoji , a če bi bilo tako bi bil še vedno poročen in otroka ne bi bila izpostavljena “negativni” izkušnji , kako je če nate pozabi eden od staršev , konkretno mama.

Zdaj so na sporedu vprašanja v zvezi z druženjem z novimi prijatelji/prijateljicami , a otroki se tako hitro najdejo in včasih si želim , da bi se odrasli v nekaterih rečeh zgledovali po njih.

A nekega dne se bo spet pojavilo vprašanje :”Ati kdaj bo prišla mami?” Kaj jima bom odgovoril tokrat , še ne vem bom pa najbrž povedal resnico , ki pa jo najbrž njuni mali dušici že nekako slutita ali pa sta sami prišli do spoznanja.

Bo pa prišel čas , ko bo želela stik z njima in prav zanima me kako bo , kaj bosta naredila?Vem pa , da ne bo prijetno, za njo.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše, Naši Otroci

INTERMEZZO

2 komentarjev 2.06.2007 samoocka

besedilosr.jpg            

 Tako moja pesem (dobesedno) , kot bi jo Joe Cocker  pel zame. Hvala.                                                                                  

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše, Iskrice v očeh

Otožnost

4 komentarjev 1.06.2007 samoocka

Zdaj ko pišem to poslušam J.Cockerja in v mojem srcu je otožnost in niso spomini ampak je pogled naprej , tja v prihodnost.Spomini so lepe stvari, dogodki , ki so minili in jih ne bo več nazaj, so nekaj kar nas opominja na minljivost.Imamo le trenutek , ta tukaj in nič več.Toda prihodnost so želje, načrti in pričakovanje novih dogokov in ljudi.

Moj trenutek je otožen , ker jo pogrešam in ker najbrž ona prav malo pogreša mene ( ali pa me celo ne ).Morda je moja krivda, morda je polna luna ali pa enostavno nisem ta v katerega se bi zaljubila.Morda zato , ker se trudim in skrbim za otroka , morda zato , ker ne hodim okoli s prijatelji ( a zadnje čase jih imam bolj malo – ločitev odnese marsikaj in ljudje niso sposobni ali nočejo razumeti) , morda pa enostavno zato , ker si ne želi nove bolečine.

Prepustil se bom trenutku in bom vsaj v mislih z njo.Samo objel jo bom in čutil njeno bližino , njeno bitje srca , Njo.Ni mi mar za bolečino , ki jo čutim, ni mi mar za nič na tem svetu , ljubim pa čeprav morda ( verjetno)  neuslišano.Ampak ljubim , upam si odpreti srce in priznati , da si upam ljubiti , pa naj boli kolikor hoče .To kar nosim v sebi za Njo ne morem zanikati , ne morem zavreči – podarjam ji sebe – očeta dveh otrok .Nič več in nič manj.Ne ponujam ji zlata , denarja , ne, podarjam ji svojo bit.Materialne dobrine minejo ( poidejo) , a tisto , kar človek daje iz sebe ostaja.Nekdo je nekoč dejal , da ima rad ljudi , ki ostajajo isti kljub temu , da se spreminjajo , na zunaj.Notranjost je kar šteje , to kar smo in to čemu se ne odrečemo.

Nisem idaelen , sem to karsem in nimam se namena spreminjati , da ne bom sam , da bom imel družbo – sem kar sem , Čudovit,Enkraten in Neponovljiv- imam svoje slabosti in “temne” trenutke , a kdo jih nima?Želim si ljubezni in jo dajem , pa zato ne mislim spremeniti sebe , da bom všeč njej.Morda nisem sposoben “hinaviti” in se zavijati v “celofan” samo , da bi uspel.Zanikal bi samega sebe in bi izgubil še to , kar imam.

Ne iščem, ker iskanje ne prinese uspeha , ampak vedno znova razočaranje.Raje se prepustim Življenju in sprejemam to kar mi daje , pa čeprav mi včasih ponudi čašo “pelina” , a naslednja je lahko polna vina ob katerem se ti zaiskrijo oči.

Joe Cocker poje naprej in ta trenutek otožnosti se izteka , prihaja novi in kdo ve kaj prinese.Morda prinese nasmeh , naredi , da zaigra srce ali pa zgolj zabije žebelj , kdo ve ?

Moram ga sprejeti  in zna se zgoditi, da ona sprejme mojo ljubezen , mene s vso mojo prtljago in dejstvo , da sprejeti mene pomeni sprejeti moja otroka.Ne morem in ne smem se jima odreči , kot se jima je njuna mama .Sta in bosta del mene in sta svetla stran Življenja , čeprav so skrbi , nagajivosti in izpadi trme , a brez njiju bi težko Živel in bi verjetno …

Zato počasi bo tudi Joe končal s to svojo ” You so beautiful for me…” in z njim se bom poslovil tudi sam. Ljubim jo pa čeprav… , ja odgovor na vse ve le ona in kakorkoli že bo.

Upam se zaljubiti in Upam se ljubiti, ja Upam si. Pa si Upa tudi Ona? Bomo videli in doživeli.

                                                                                                                                                                  

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

Ljubezen

6 komentarjev 1.06.2007 samoocka

Sedel sem na verandi pred hišo in počasi pil refošk poljubljal sem kozarec , kot si želim poljubljati njene ustnice.Držal sem ga nežno , kot si želim držati njeno roko v svoji.rad bi ji božal lase , ko bi sedela privita k meni , rad bi poslušal bitje njenega srca , ko bi glavo spustil na njena nederja.

Želim si , da bi zvedela kako je z menoj , da bi zvedela , da se želim dotakniti njenih ustnic nežno , tako lahno kot bi jo božal topel poletni vetrič.Želim , da zve , da bi jo rad držal v objemu in čutil njeno kožo na moji.Rad bi , da zve kako bi poljubil vsak delček njenega telesa , lahno , komaj zaznavno , kot da bi se je dotaknila metuljeva krila.

Želim si ljubezni in ničesar več , želim si da bi trenutek obstal , ko bi jo objemal in božal njene lase in rad bi ji rekel , da jo ljubim , pa čeprav me ona najbrž ne in je celo jezna name.

Toda to sem jaz in če zanikam ljubezen , bom zanikal samega sebe.

LJUBIM JO ! Toda ali ona ljubi mene? To ve le ona in le ona ve kdo je in morda nikoli ne izvem odgovora , pa čeprav sem jo sedaj vprašal ?

                                                   bbutton_flower_xxl.jpg

Hvala ji ne glede na odgovor , hvala ji ker je prišla v moje življenje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše, Iskrice v očeh

Zloraba

3 komentarjev 30.05.2007 samoocka

Marsikaj je kar lahko zlorabljamo in marsikoga.Zlorabiti se da skoraj vse in vsakogar.Človek lahko zlorabi hrano , pa alkohol,tudi cigareta je ene vrste zloraba , lahko zlorabimo sistem in si pridobimo koristi , ki nam drugače ne gredo.Lahko zlorabljamo in smo zlorabljeni.In vse to se lahko dogaja vam in čisto zraven vas, dogaja se opazno ali pa skrito očem javnosti , v tišini družine , šole , kakšne druge ustanove , kjerkoli skoraj povsod.

Ko se zgodi čisto zraven vas , skoraj na vašem dvorišču se zamislite in skoz vaše možgane steče miljon misli.Ali se to ne bi zgodilo , če bi bil poročen ali v resnem razmerju ? Ma ne zgodilo bi se .Saj tudi “skrbni” družinski očetje zlorabljajo hčere/sinove , pastorke , zlorabljajo jih na vse mogoče načine , tako da to ni rešitev , še več zgodi se da žene/partnerke celo ščitijo takšne .Iz strahu ali česa drugega , kar je le njim jasno. Da ne bo pomote tudi mater so sposobne zlorabljati otroke. Moja bivša je velikokrat odšla “kao” na sprehod z njima potem pa hop v gostilno po “kapselček” , ker smo doma “ukinili” alkohol.

Pa dovolj o tem.Posvetimo se konkretnemu primeru.Medijsko je napihnjen do skrajnosti in še preden so se stvari začele postavljati na svoje mesto je bil obtožen , obsojen in kaznovan.Morda je res storil to in potem bo to zgodba , ki je podobna mnogim v zadnjem času in ki kaže , da je neka verska inštitucija v resni in globoki krizi , ter je potrebna temeljite prenove in razmisleka.

Toda v njihovih očeh in postavah sem sam zelo “grešen” človek in mi jemljejo veliko pravic , ker sem se ločil.Saj ste brali Nedeljca nekaj tednov nazaj.Pa naj ponovim:

* ne smem biti : krstni boter, birmanski boter, pa priča

*ne smem biti obhajan , dejaven v verskih ustanovah , organih

* in sem grešnik , ki je nekako hujši od tistih , ki ubijajo , kradejo in celo posiljujejo, ter zlorabljajo

In to mi govore ljudje , ki so sami ( nekateri med njimi ) hujši “grešniki” , ker so zlorabljali OTROKE. Krasno , naravnost čudovito.Sam sem zasčitil dva Otroka , pred zlorabami in nasiljem njune mame , pa sem večji “grešnik”.Jaz nimam možnosti , da popravim svoje dejanje , Oni pa so deležni vsega – Oni so žrtve.

Pregovor pravi , kjer je dim je tudi ogenj ( sam bi dodal je pogorišče ).Ne bomo o tem , da dokler ni dokazana krivda je vsak nedolžen. A po njihovi predpisi , po kanonu sem obsojen in to brez obravnave , šablonsko , brez možnosti zagovora in obravnave dejstev , ne pri njih ni tega.In zdaj bi oni meni , o pravičnosti.

Kako zlagano in dvolično , sicer prefinjeno , a učinkovito.Ne mečem kamenja , ampak se samo branim in s svojim načinom življenja dokazujem , da sem Človek , ki ve kaj je Ljubezen.Nisem zlagan , ker nimam časa za to .Toda to me zmoti in ko se v bran nekoga , ki stori kaj takšnega postavijo celo predstavniki oblasti mi gre na bruhanje , dobesedno.

Morda je “žrtev” spletk , a nekaj se je moralo zgoditi in takšno izpostavljanje otrok in sklep preiskovalne sodnice , no mene ne prepriča , da je vse ” brezmadežno”.Ni in ne bo, nikoli.

To spominja na tiste prve besede alkoholika , ko mu ponudijo pomoč – “pa saj nisem alkoholik in saj nimam težav s pijačo,…”.Potem pa lepega dne udari kot strela iz jasnega in človek potone.Res , da bo čas pokazal in dokazal , a vprašanja bodo ostala , pa naj se vse obrne tako ali drugače , vedno bo ostal madež in nezaupanje , previdnost in najbrž bo tarča za marsikaj .A tudi Oni obsojajo brez pomislekov – pravijo , da je bolje vztrajati in trpeti , kot pa reči Ne in končati , ter začeti vse skupaj na novo.Tako bo moral tudi eden izmed njih skozi “obtoževanje in izobčenost” , pa naj vidi in skusi kako je ko s prstom kažejo nate.Tudi sam sem bil na začetku vse samo človek ne in zdaj se dogaja enemu izmed te tako čiste , brezgrešne družbe.Morda bodo vso zadevo nekako “skrili” ali celo poravnali , morda bodo “izginili” dokazi , a današnje stanje v družbi je takšno.Nekateri lahko počno skoraj vse ali celo vse , eni pa kot Oni pravijo ne obstajamo oz. smo anomalija družbe in nam jemljejo pravice . Oni pa Zlorabljajo in potem še rečejo :” So si vse izmislili.”

Ja si je preiskovalna sodnica tudi vse izmislila , ko je izrekla ukrep približevanja , kaj pravite , je pa res “domišljava” ta sodnica?Bere preveč knjig in gleda neko komercialno televizijo.

Ja ampak dim se še vedno kadi ( in pogorišče ostaja ) , za vedno zaznamovano.

Hvala.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Globina duše

Bolečina

1 komentar 21.05.2007 samoocka

Zgodilo se je na današnji dan pred 25 leti , a še danes je v meni in ob teh dneh vrta še posebej močno.Kako je ko doživiš prometno nesrečo v kateri nekdo umre in je ta oseba je tvoj brat , ti pa ostaneš “nekako” nepoškodovan ( razen odrgnin , modric in Velike rane na duši).

Človek bi rekel , da me tisti Mož tam zgoraj ne mara preveč .Morda se pa norčuje , to ve le on.Komaj sem nekako premagal bolezen mi je vzel …vzel mi je Življenje , kajti tisti hip sem umrl v sebi , želel sem si da bi bil tisto jaz.

Manj bi bolelo to kar se je zgodilo pozneje.Bilo bi manj obsojanja in poniževanj, ki s strani ene osebe v družini traja še danes.V njegovih očeh sem nesposobnež , ki je preživel na račun njegovega ljubljenca.Ni moj oče ( je žal že pokojen) , zanj sem nekako nehal obstajati , ko  sta se po tej nesreči z mamo  dokončno razšla.Takrat sem drugič umrl v sebi.K sreči se bolezen ni več pojavila v obliki nekaj tedenskega zdravljenja v UKC-ju .Začel sem se ukvarjati s športom in dosegati rezultate , v srednji šoli sem imel celo status in nič privilegijev a sem šolanje zaključil z odliko.V četrtem letniku pa se mi je svet spet postavil na glavo in moral sem stvari zastaviti na novo.Zaradi poškodbe živca sem moral prenehati s vrhunskim športom in mojo veliko strastjo plesom .Ja ples je bil poglavje zase.Bil mi je v veliko pomoč pri doseganju mojih športnih zmag.Bil je sprostitev in zelo dober kondicijski trening.Seveda pa sem tako spoznal svojo veliko ljubezen ( kdo ve kje je zdaj?).

Spet sem ležal doma in hodil na preiskave in terapije , a našel sem smisel v fotografiji , ter v skrbi za druge.Pomagal sem in še danes pomagam v Invalidski organizaciji, zadne čase prevsem pri organizacijsko-tehničnih zadevah , pomagal sem tudi pri ustanavljanju ( tako , da mi nastanek društva in borba za statusne pravice ni neznanka).

Po odslužitvi “kadrovskega roka” , kot so ga imenovali sem se posvetil poklicu in popotovanjem, ter goram.Nikoli nisem “potrjeval vrhov” , plezal sem zase , za dušo,veščine sem prinesel iz “vojske” , potem pa sem jih s pridom izkoristil .Posvetil sem se tudi fotografiji, kar gojim še danes  in sem” zastrupil” že otroka.

Ja otroka sta moje Sonce in včasih tudi Nevihtna oblaka , a tako saj vem da se nekaj dogaja.Sta najlepše , kar se mi je v Življenju zgodilo in včasih si zaželim, da bi imel večjo družino , ter da bi v naše Življenje prišla Ona , ki bi nas sprejela in se zavedala naše Neponovljivosti in Enkratnosti , ter nas ne bi tlačila v nek predalček.Bilo bi prelepo ( kolega bi rekel -če bi bilo lepše bi bilo že kičasto).V družini moje mame se je rodilo osem otrok , abrahama jih je doživelo pet , zdaj pa še živijo štirje in ko pridejo skupaj…kako lepo jih je pogledati.

Zato ostaja neka bolečina , kljub lepim stvarem , a želja ostaja , se bo uresničila , pa kdo ve?Sicer pa tako mimogrede , saj smo nadpovprečna slovenska družina ( čeprav se kakšne članice/člana ne bi branili) , v naši družini živita dva cela otroka- kar veliko , a nekako opažam , da je v Enostarševskih družinah ponavadi več otrok.

Takole zdaj končujem , ta teden verjetno ne bo nobenega posta več , ta teden je samo moj , poln spominov in hkrati zahvale , za vse izkušnje in da je v mojem Življenju Ljubezen, v kakršni obliki že ( otroka , prijatelji , …morda je že tu …kdo ve morda …)

                                                 06476_59.jpg 

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

Depra

1 komentar 18.05.2007 samoocka

Počasi me objema ,leze vame in me osvaja , kot ljubimka si želi mojega telesa in najbolj od vsega moje duše .Rada bi šla vame in mi pokazala , da ima nadzor in mi demonstrirala mojo nemoč , ko mi gre skoz moje misli , s tistimi dolgimi prsti samopomilovanja in vnaša vame apatičnost.

Počasi mi pritiska poljub na moja tresoča usta in njen nasmeh vzame mojega , ko spoznam , da me ima , da ji ne morem ubežati.Moje roke niso sposobne premakniti prsta , niso sposobne pobožati njenega lica , ko leži tam ob meni v vsem svojem sijaju , vabljiva.Rad bi ji zdrsnil skoz lase , rad bi občutil vonj njenih las , a ne zmorem vdihniti , popolnoma sem otopel , moji občutki so odmrli tisti trenutek , ko je legla k meni in sedaj…Njen smeh je zmagoslaven, kot da me je zapeljala v pogubo.Rad bi pobegnil , a moje noge se ne premaknejo , moje misli bi premikale gore , toda moje telo? Leži negibno in dihanje je komaj zaznavno , ubila je mojo voljo in … njene  oči so polne nečesa , kar jemlje moč , nečesa fatalnega.

Padem na tla in se plazim komaj zaznavno , želim si proč od nje in njenega pogubnega objema, proč od misli polnih samopomilovanja in obupa , proč od tega občutka nemoči, proč…

Želim si ubežati a njen poljub , kot da je bil poln strupa, ki je omrtvil moje telo, toda nekako se plazim in se trudim premagovati ta strup v meni . Oprimem se roba postelje , a napor je neopisljiv , nadčloveški , kot da bi dvigal goro , čutim kako se borim sam s seboj in ona… Gleda me privoščljivo, nekako zasmehovalno , pomilovalno.

Toda iz globine moje biti se sliši glas , ki pravi da sem sposoben spet vstati , da sem sposoben razkleniti ta njen objem , utišati ta njen zmagoslavni smeh , se pobrati . Toda v meni še vedno vrta dvom , ki ga je vsadila vame.

Moram , zmorem in nočem teh misli , ki si jih ona želi misliti zame . Nočem njenih objemov in poležavanja v postelji , tega samopomilovanja, vdanosti v usodo in tega da ne storim ničesar.Nočem je tukaj ob sebi, pa čeprav se trudi in me vedno znova želi objeti in me imeti , mi dokazati njen prav.Nočem se gledati v njenih očeh in videti nemoč,NE!

Želim se smejati , želim se nastavljati soncu , želim te prijeti za roko prijatelj/prijateljica in ti reči , da mi je lepo s teboj.

Ona pa naj se gre tja v kot kujat in se samopomilovat , če želi , le mene naj pusti pri miru.Ne želim si njenih objemov , raje imam objeme svojim otrok , nočem njenih strupenih poljubov , raje imam poljub nove ljubezni , ki se budi nakje v meni, raje se pogledam v tvoje oči Življenje in vidim smejoči obraz , ki ga poznam , ne pa tujca , ki…

A vsake toliko me bo objela in me želela le za kratek hip , vedno znova se bo vrnila , a ne dam ji zadovoljstva , ne dam ji svojega objema.

Želim si , da bi končno razumela , da nima časa zanjo , ta “moja” Depra.Budi se jutro in moja sončka sta zlezla k meni , kot da ji hočeta pokazati , da zanjo ni prostora v naši družbi , ni časa za to da bi se ukvarjali z njo.

Toda nekega dne bo spet poskusila. Naj kar izvoli.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

Živimo , ljubimo in se učimo

2 komentarjev 9.05.2007 samoocka

Ljubim življenje , naravnost obožujem ga in čeprav so težave , čeprav včasih boli , ga ljubim.Ljubim svoja otroka , trudim se , da sem čimboljši oče in veselim se vsakega dne , vsakega trenutka z njima. Ljubim svoje prijatelje in vesel sem ko se dobimo in čvekamo ali razpravljamo o temah , ki so aktualne in krojijo naša življenja.Vedno sem pripravljen na učenje na nove lekcije in spoznanja, na to kar dobivam z življenjem.Lekcije so včasih boleče , a če ne bi bil “vpleten” ne bi dobil izkušenj , ne bi mi bilo dano spoznanje in ne bi spoznal novih prijateljev , ne bi komuniciral , življenje bi šlo mimo.

Tega pa ne želim , nočem .Želim povedati vsak dan , da sem pripravljen na to kar mi prinaša življenje.Ljubezen je naredila iz mene očeta , ki daje in dobiva veliko, ki ne stoji križem rok , ampak je dejaven in ustvarjalen. Ni mi težko pomagati z nasvetom , delom , hrano ali samo z dobro besedo.

Veselim se jeseni , ko bom postal ponosni oče “prvošolčka” in bom primerjal kaj je danes in kaj smo se učili v mojih časih.Veselim se odzivov in izzivov šolanja , učenja in tega kar bo prineslo vsem v družini.Nova kvaliteta , nove skrbi in drobne radosti .Pripravljam se tako po tehnični plati , kot po plati usmerjevalca , motivatorja in tistega , ki bo kritičen , ki bo opozarjal na napake.Veselo , zanimivo bo, skratka Življenje nam spet daje nekaj , kar nas ne sme pustiti hladne.

Živimo in se veselimo poletja in tega da bomo izpregli za rekordnih 20 dni v Avgustu.Privoščili si bomo morje , pa kakšno srečanje s prijatelji .Zato že zdaj vabljeni , da se kdaj namočite z nami , da vržemo kak kos mesa na žar , spijemo kakšen kozarec vina , skupaj zapojemo , zaplešemo in skratka Živimo, ljubimo in se učimo.

Ja učili se bomo , oz. imeli bomo nadaljevalni tečaj plavanja , saj smo lansko leto dosegli super rezultate , oba sta splavala , sicer s pomočjo “rokavčkov” a letos bomo nadgradili in upam splavali.

Nekdo mi je rekel , zakaj se smejim , šalim in sploh znam gledati Življenje tudi z vesele perspektive , po vsem kar se mi dogaja ? Ja kaj se bom šel nonstop “jojkakojemenitežko” in “kakosesmilimsamemusebi” , ko pa imam Otroka , ki sta odvisna od mene , ko pa je toliko lepega na tem svetu , toliko pozitivnih dogodkov in če povem po pravici se veselim kakšnega kosila , piknika ali preprosto pohajkovanja. Druženja s prijatelji , izmenjave izkušenj , mnenj in kakšne šale.

Ostajam to kar sem , ker nočem biti nekdo drug , nekdo ki pogleda proč , nekdo ki noče biti vpleten .Rodili ste se torej ste vpleteni in prosim nehajte se obračati proč in se delati , da se to vas ne tiče.Najlepše se je obrniti proč, toda takrat zamujate lekcijo , priložnost za učenje in za to , da ste vpleteni.

Zakaj pišem to , ker hočem bit vpleten , ker želim, da se “bere moj glas” in da “preberem glas drugih” , da spoznam kako so prebrodili stiske in kako so ljubili sami sebe.

Kajti , tisti trenutek ko nehamo ljubiti sebe , ko zanikamo svojo bit in občečloveškost smo nehali ljubiti druge. Ne znam si razložiti tega , da nekdo zapusti otroka , da nekdo ni nikoli pestoval svojega otroka , da zamuja njegove najbolj pomembne trenutke , trenutke ko gre prvič v vrtec , ko gre prvikrat v šolo, … Sam se veselim vsega , hvaležen sem , da smem Živeti tako kot hočem in da smem biti oče, prijatelj , in nekdo , ki ga včasih kritizirate , ga čudno pogledate in ste veseli , da sem , tak kot sem.

Nikoli nisem razločeval ljudi po tem kaj so , kako izgledajo – Človek je Človek je En , Edinstven in kar je bistvo je Neponovljiv in tak sem tudi sam; nikjer drugje ne obstaja takšen , kot sem sam , z vsemi mojimi slabostmi in dobrimi stranmi , ko spoznam to ,spoznam da Ljubim.

Torej Živimo , Učimo se in Ljubimo . Zdaj grem pa prebrat pravljico mojima sončkoma in potem…Jutri je nov dan , naj vam prinese , kaj lepega.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

Naprej Nazaj