Arhiv za mesec Avgust 2009

Poslovilno pismo

Komentiranje onemogočeno 30.08.2009 samoocka

Pride trenutek ko se odločiš,da nekatere stvari v Življenju enostavno ne potrebuješ več.Tako je tudi s tem blogom,njegov konec je tukaj in to je zadnji zapis,ki ga ustvarjajo moje roke.Ne čutim več potrebe po tovrstni komunikaciji,zdi se mi celo,da se je njen namen izrodil do točke , ko je postalo sredstvo za “linč”,grobe insinuacije in obtoževanja ,ter pripisovanje celo kakšnih bizarnih zadev,ki pa v končni fazi  lahko vodijo v represivna dogajanja in kdo ve morda celo v kaj hujšega.

Nekateri so “vladarji”  blogovskega prostora in ga spretno izkoriščajo za obračunavanja z ljudmi,ki jim niso pogodu ali jih motijo kako drugače.Ne moti jih,če zaradi tega trpijo njihovi bližnji,če jih ljudje zasmehujejo in se te iste ljudi spravi v položaj,ko premišljujejo o dejanji,ki so najmračnejše narave.

Najenostavneje je vse postoriti na daljavo,preko bloga in širni deželici,svetu in še komu sporočiti,da je ta pa ta ,storil to in to;deskreditacija najhujše sorte ,ki poteka preko bloga;postopek “medijskega” mobinga nekoga , ki pač ne ustreza normam in si je drznil užaliti nekoga,ki ima moč “medijskega” mobinga v elektronskih in celo tiskanih medijih,ter tako možnost popolnega prikaza samo svoje resnice,ki je sveta in nedotakljiva,ki meji na neke vrste “dogmo” o tem , da ima medalja samo eno stran,ki je popisana z obtožbo,obsodbo,poštempljano in podpisano in za večno arhivirano.Proti takšnemu dogajanju enostavno ni pravnega pouka,ni možnosti za pritožbo,je samo “šus v tilnik”,pa gotovo.

Zato se poslavljam,ker mi ni več do igre ugajanja nekomu,ki ima “moč medija” v svojih rokah,nekoga ki lahko in celo sme pisati samo svojo resnico,samo svojo “zgodovino”.V Življenju sem se odrekel marsičemu in marsikdo se je odrekel meni,a Živim svoje skromno Življenje.Imam domek,ki pa ni zato,da bi vesoljni svet gledal vanjga ampak zato,da tam Živim in ga branim pred vdori “čustvenih vandalov” , ki povsod vsiljujejo svojo “dogmatizirano” resnico in princip samo enega načina Življenja.Egi nekaterih se pač “hranijo” s “nečimrnjostjo” drugih.

Ampak sedaj je konec tega in  pričakujem “popolni medijski mobing” tako v elektronski , kot v pisani ( tiskani) obliki,saj veste enim je dovoljeno vse,drugim pa samo da jih slavijo in storijo to , kar jim je ukazano.

Ker sem  ”ukaze” spoštoval a hkrati želel svoj del “pozornosti” sem “persona non grata” in “linč” se je začel.V prid temu ravnanju govori tudi dejstvo,da do danes ni bilo nobene pravnomočne obsodbe na področju takšnega ali drugačnega mobinga ( v službi,v okolju kjer ljudje živijo in ustvarjajo in celo na področju medijev,…).

Zato bom čez teden dni zbrisal celoten blog,enostavno “delite” pa ga ne bo več.Bo pa ostal “mobing” in s tem se bo pač potrebno spopasti.

Sicer pa ,če uporabim nek rek:” Ne ceni se po številu prijateljev,ampak po številu sovražnikov.Prijatelji pozabijo nate,sovražnik pa te ima vedno v mislih.”

 

Torej:”Zbogom in zares hvala za vse ribe.”

  • Share/Bookmark

Kategorija: Cinizmi

Marija pod logom

Dodaj komentar 15.08.2009 samoocka

Pred pol leta smo se preselili iz “štajerske metropole” v “prekmurske brezje” , na Varoš,kot rečemo domačini.Kupili smo hišo,bolje kmetijo,ki je ostala brez gospodarja in čakala na nas.”Metropola” nam je že pred več,kot letom dni povedala, da za nas ni “prostora” in naj se znajdemo po svoje.

In sedaj smo tu v Varošu in zahvala gre Mariji,pa naj bo tista pod logom,ali na Brezjah,ali nekje tu med nami,v obliki nečesa pozitivnega;morda sta naša soseda Marija in Štefan ta energija,ta nasvet,nekaj,kar tako težko najdeš danes in še težje jutri.

Včeraj zvečer sem po njuni zaslugi doživel nekaj lepega,pozitivnega,doživetega,bilo je in če smem še je tako nekako neopisljivo,potrebno je vse skupaj doživeti.Romarji so iz okoliških krajev peš prinašali sebe,svoje bližnje,svojo vas,mesto,trg,vero v nekaj lepega,pozitivnega.

Tega kar sem doživel in je nekako še v meni ne enačim z inštitucijo, ampak z VERO ,doživeto,resnično,ki ne vpraša , ampak da.

Tako , kot so nama Varošanci/Varošanke prinašale darove brez vprašanj,ali pa sramežljivo med vrsticami preverjali ali ne potrebujeva karkoli za otroke ali zase.Nekateri so naju posvojili,tako kot Štefan in Marija , pa tetka iz velike hiše,pa sosedi , ki včasih kar brez vprašanj podarijo ali naredijo.

Res je da nekaterim nekako “ne paševa”,ampak bilo bi že “kičasto”,če bi bila vsem všeč.
Ampak včeraj zvečer je bilo res tako polno neke energije,ki združuje , poživlja in nekako osmislja ves bit , vse kar se dogaja in se bo še dogodilo.

Tudi današnji dan je neke vrste “družinsko” srečanje , kot se reče pri nas “Veliko proščenje” ali “Velika maša”.Družine se zberejo,pogovori,igra otrok,spomini starejših in “družinsko kosilo”,molitev in zahvala za vse dobro in tudi slabo,za Življenje,za dar še enega dne in priporočila za še mnogo “Velikih maš”.

Toda včasih ostane slab priokus,da nekateri ne znajo,nočejo ali enostavno ne cenijo tega ,kar jim je dano in tega kar so drugi storili za njih , njihove bližnje.Nekateri enostavno ne znajo alli nočejo izreči “besed zahvale”,kot da je vse “samoumevno”.

Otroke vzgajamo ,da znajo reči “besedo prošnje in zahvale”,da pomagajo sami brez “posebne prošnje” , toda odrasli večkrat pozabijo na vse.

Zato na tem mestu in trenutku hvala vsem,ki ste včeraj prinesli “luč” v Varoš,vsem ,ki ste to luč sprejeli in še enkrat vsem , ki ste sprejeli našo “veliko” družino , pri Vas (nas) na Varošu.

Hvala Mariji pod logom za vse,tudi za “težke” trenutke,posebej pa za strica Štefana in teto Marijo.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks