Dilema

15.12.2007

Zgodi se , da kdo izrazi pomisleke o tem ali sem sploh primeren za starša oziroma ali je moški sploh lahko “kakovosten” starš.Morda velja pri ljudjeh , da moški nekako ni “spposoben” ali ” ustvarjen” za to , da bi dajal ljubezen , da bi bil nežen,da bi znal prisluhniti otrokom v njihovih potrebah in stiskah.Nisem nagnjen k posploševanju in vsak , ki ga srečam na svoji poti je zame individum , ki se nikoli več ne bo ponovil.Vsi smo edinstveni in zame ni pomembno kakšen je človek na zunaj, ampak kaj nosi oziroma je sposoben nositi v sebi ib kako je sposoben to dati drugim,kako “seva” svojo energijo.V tem času , ko bi morali težiti k “pozitivnemu” se vedno več ljudi nekako zateka k “stereotipom” in ustavarja nek negativni naboj.Vsakdo ima prvico , da podvomi , da nekako ne verjame, toda ali moški ne bi smel biti “kvaliteten” starš?Morda me kdo gleda skoz prizmo svoje ” negativne” izkušnje in si nekako ni sposoben niti zamisliti to , da je moški ljubeče,nežno bitje , ki zna prisluhniti,ki zna podati roko;vse nekako v nasprotju “mačističnega” stereotipa o moškem,ki je neki “neljubeč”,”grobijan”, sploh “brezčustveno” bitje.Nekako me spominja na teorije “znanega” dušebrižsca,ki moške v moji situaciji označuje ,kot impotentneže,ki niso sposobni zadovoljiti svoje ženske in ta posledično išče “pravega možaka” drugje ( ne glede , da bo zlorabljena fizično/psihično,najbolj pomembno je , da je njen “moški” res ta pravi).Moj pogled na Življenje je popolnoma drugačen in ne zmerja ljudi , jih tlači v neka predalčke in jih v bistvu ponižuje ( ali ni to ena od oblik psihičnega nasilja?).Nisem “idealen starš”,ker ne živim v nekem svetu “posebej”.Sem nekdo , ki mu je najpomembnejša dobrobit otrok,ne glede na okolico, ki si včasih ni sposobna “vizoalizirati” neke realne situacije.poznam , kar nekaj očetov , ki so šli skoz to kar doživljam sam,pa so “ostali živi” in so dali sebe,dali so ljubezen,dali so nekaj lepega.Še enkrat nisem “nekaj več”,sem pa sposoben dati otrokoma nekaj pozitivnega.Ampak po mnenju nekaterih nisem “primeren” za starša, ker nisem “ženska”.Pač nisem, pa kaj?Moraš res biti ženska , da si lahko starš ali ne? Dilema , ki niti ni tako velika ( saj zame),toda za nekatere je skoraj “nerazumljivo”,da je moški Samohranilec (mi ni všeč izraz,pa dobro), vsi jemljejo to , kot šalo ( halo , je skrb za otroke šala?),pa še kakšna podobna se sliši.Zame sposobnost skrbi in negovanja otrok ne omejuje spol,pri tej ” nalogi” je pomembnejše srce ali bolje nek notranji občutek,instinkt,neka “nevidna” sila/moč,ki je prisotna pri vsem tem.Zdaj ko so “prazniki” je nek trenutek za razmislek,kako nam uspeva biti starš in to kaj je sploh to biti starš?

Je mar to , to da imaš otroka?Ali je kaj več?Otrok nas še ne naredi za starša,ampak je to naša odločitev;odločitev za dajanje/prejemanje,za pripravljanost biti učenec in učitelj hkrati,biti nekdo,ki je tu.Sprejemanje in spoštovanje edinstvenosti je temelj tega aktivnega dogajanja , ki ga imenujemo starševstvo.Sprejemanje in hkrati zavedanje , da smo starši je temelj tega , da smo sposobni v otroku videti nekaj edinstvenaga , bitje,ki v sebi nosi del nas samih ,sprejemati ga moramo , kot sami sebe in če imamo resnično radi sebe bomo resnično imeli radi otroke in bomo sprejeti z njihove strani.Torej moramo sprejeti , da smo sprejeti.Nič na silo, saj tudi mi nočemo nekega “posiljevanja”.Kot oče sem enako sposoben dati “toplino”,”ljubezen” ,”nekaj kar lahko dajo le ženske” .To je moja izskušnja,to je del zgodbe mojih dveh sončkov , pa tudi mene.Mar naj rečem , da ženske niso nič drugega , kot ……..( besed ne bom pisal , ker jih ne uporabljam,upam pa , da se razumemo); pa ne rečem tega,v končni fazi je mati mojih otrok ( naj jima govorim slabo o njuni mami;to se bosta odločala sama , ko bo prišel čas).Človek je sposoben marsikaj ne glede na spol ali kakšno drugo posebnost( res da se razlikujemo v anatomiji,a to nas dela edinstvene že takoj na začetku).

Ampak sam nikoli ne rečem nič drugega , kot :” Življenje je “čudno” , včasih še preveč “čudno”.Ni me sram ,da sem oče ( samohranilec) , ki pač živi kot pač živi.Ljudi pač sprejemam drugače,kot je nakako “v navadi” in je nekako “željeno”.Vse Življenje sem nek posebnež,pa kaj potem , saj ste tudi Vi posebneži , le priznati si morate.Toda stereotipi prevladujejo,je pač tako da mora moški biti “mačo” , da je nekaj vreden; ljubeči,nežni in skrbni moški, pa ….,kot je nekdo nekoč vprašal , če sem …?Torej za nekatere nisem primeren za starša,za to da ju ljubim, negujem in skrbim zanju;pa mi je vseeno.Grem po poti, ki strmi k temu , da presežem “negativno” in grem naprej; ni mi do “cepetanja na mestu” ujet v neke posplošene “slike” iz Življenja.

Sprejmi me takšnega , kot sem ali pa pojdi svojo pot;toda ali ne boš ti na izgubi?Imel si priložnost spoznati Edinstveni bitji samega sebe in mene,boš zavrgel/zavrgla vse to , ker nekako ne grem v nek “kalup”? To je tvoje,sam sem se že odločil zate,ker me lahko marsikaj naučiš , tudi to kako biti še boljši starš.

Hvala. 

  • Share/Bookmark

V kategoriji Globina duše

 

3 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. NeMirna  |  15.12.2007 ob 22:29

    NeMirna

    Očka … kdor koli te je spravil v slabo voljo, NI vreden tvoje energije!! Res je, kar pišeš – Otrok ne naredi staršev!! Žal veliko ljudi ne zna samostojno in odprto razmišljati. Delujejo po vzorcih, v katerih so “gor zrasli”, pa četudi (kar ni redko) se jim ne zdijo čisto OK. Ker je tako najlažje.
    Za življenje velja le eno, kar vem zagotovo – PRAVIL NI! Vsak človek je samosvoj in nimamo pravice drugih soditi po sebi!

    Želim ti mirno noč in MIRNE, ,TOPLE, VESELE praznične dni v družbi ljudi, ki jih imaš ti rad in imajo tebe radi.

    NeMirna

  • 2. Freycha  |  16.12.2007 ob 22:02

    Dejstvo je, da v marsikateri družini je oče tisti, ki je edini pravi/sposoben starš. Mene osebno najbolj moti, da pri ločitvah mama kar avtomatično dobi otroka. Pa se oče lahko razpoči, pa ga noben ne šljivi.

    To, ali si ti dober/primeren starš ne morem soditi, ker te ne poznam. Bi pa po sedaj napisanem lahko rekla, da se mi zdi, da delaš v korist otrokom. Iz pisanja bi tudi rekla, da jima nudiš, kar rabita, da dobita od tebe ljubezen, razumevanje; torej starša. Pa ne glede na spol/starost/stan/izobrazbo ali ne vem kaj….

  • 3. Zverina  |  19.12.2007 ob 01:01

    Tudi jaz te ne poznam, bi pa tako razmišljujoči očetje bili dobrodošli v vsako slovensko družino. Ali vsaj vas ;)

    Fino te je brat! :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Subscribe to the comments via RSS Feed