Arhiv za mesec Junij 2007

Samomor

23 komentarjev 9.06.2007 samoocka

Ne morem spati , ker po moji glavi rojijo misli o samomoru.Ne ne bom , ga storil , sem pa ga doživel in nikoli ne bom pozabil tistih oči.Bil sem zadnje , kar je videla in potem,.., ležala je ob tiru , bila je na moje veliko začudenje popolnoma cela , le nekako čudno zverižena je bila.

To je vse česar se spomnim in tistih njenih oči , pogleda in kot bi mi zašepetala “Oprosti”, tiste ustnice in beseda-tista praznina pogleda , ko ni več življenja, volje.

Nikoli več ne bo Ljubljena in nikoli več ne bo Ljubila,nikoli več se ne bo smejala,plesala,ne bo objemala,…, vse je minilo tisti hip in potem tišina,trenutki , ko obstane čas, ko ni ničesar le tišina.Ne spomnim se , tega kar se je dogajalo , vem le da sem vse naredil instiktivno , kot so nas naučili.Toda na prizor , ki sem ga doživel me ni pripravil nihče, ker me nihče niti ni mogel.To je “tabu” tema in stigma pade na te , ki so ga storili in še večja na tiste , ki jim ni “uspelo”, jim ni bilo dano tako končati  njihova Življenja.

A tu smo še mi , ki smo žrtev , tu so svojci, tu so tudi potniki.Zdaj , ko pišem ta blog ne morem spati, ker sem vse to spet podoživel , jočem ni me sram in če je to način , da se soočim s tem kar nosim v duši , če je ta blog slavospev Življenju in pozitivnim mislim , naj bo toda včasih bom napisal tudi kaj kar na prvi pogled ne bo pozitivno , kar bo za nekoga tabu.

A tako je in nekako moramo to , kar doživimo spraviti iz sebe,to kar berete je del tega.Po dogodku še bolj Ljubim Življenje, ga še bolj cenim in ne nikoli je ne bom obsojal.Nikoli ne bom zvedel zakaj in me ne zanima , vem le eno , da je bila v stiski in da ni imela nikogar , ki bi ji ponudil roko, ki bi ji prisluhnil , ki bi zaznal to.Bila je sama v tej svoji stiski in …

Zdaj jo sanjam , te njene oči , tiste njene dolga lase in pogled , praznino, kot da je življenje odteklo iz nje.Verjemite mi , da je samomor veliko težje sprejeti , kot nalet na cestno vozilo, nesrečo, veliko težje.Bil sem na “svetovanju” in sva se s psihologom pogovorila , a sam bom moral še dolgo delati na tem , ne da pozabim ampak , da živim s tem, da se sprostim,da zaradi tega ne bosta trpela otroka.

Zdaj grem spat in upam , da bo jutro prineslo jasnejše mislli in da bo “odšla” saj za nekaj časa, da se malo poberem  , da malo uredim moje misli in občutke in  da ji prižgem svečko.

Toda njene oči ne bodo nikoli popolnma izginile , a to je Življenje in del službe.Je pomembna življenjska izkušnja in spodbuda , da še bolj cenim druge in prosim podajte roko ljudem v stiski , poslušajte jih , pogovarjajte se z njimi , kajti včasih že to , da znamo poslušati,prisluhniti lahko reši Življenje in ga spremeni , na bolje.

Zato za konec:”Prijatelji pogrešam vas in vedite , da sedaj mislim na vas.Hvala ker mi pomagate skozi težke trenutke in se veselite z menoj ob praznovanjih.Hvala vam, ker ste!”Laže bom zaspal zdaj ko sem dal to iz sebe, morda vam je ta moj zapis dal misliti, morda ste spoznali zakaj vedno bolj cenim in ljubim Življenje in ko odidem od doma vedno znova stisnem k sebi otroka in ju poljubim.

Storite tudi vi to in dan bo lepši.Hvala , ker ste potrpeli z menoj, hvala ker sem vam lahko odprl srce. Lahko noč.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Globina duše

Poklic?Očka!

Dodaj komentar 7.06.2007 samoocka

Ko sta se rodila otroka drug za drugim v dobrem letu sem postavil “poklic” očeta na prvo mesto.Veliko jih je , ki jim je služba še vedno prva,otroci pa… jih bo že mama vzgajala in skrbela zanje.Saj dajem plačo , jih oblačim, hranim, …

A otroci potrebujejo očeta.Sam sem ugotovil, da sem se odločil pravilno in sedaj ko sem ostal sam z mojima sončkoma je to še bolj prišlo do izraza.Spletli smo vez , ki nam pomaga živeti , ki nam pomaga ljubiti.V službi so spoznali , da sem prvo Očka in potem vse drugo.vedo , da bom delo opravil varno in zanesljivo , ter da me morajo jemati , kot nekoga , ki je prvo očka , ki mora imeti red, da se lahko posveti otrokoma.Saj delam tudi nadure in ponoči, a to sodi k poklicu.

Včasih ko usposabljam kakšnega pripravnika se zalotim , da to očetovstvo prenesem na to področje.Vedno znova mu dajem to , kar bo potreboval na svoji poklicni poti; dajem mu svoje izkušnje, opozarjam , svetujem in ja tudi “skregam” ga.S fanti , ki so šli “skoz moje roke” imam dober , prijateljski odnos in vem da cenijo moj trud , ki sem ga imel z njimi.Vedo , da jim bom pomagal z nasveti in če bo potrebno jim bom razjasnil kakšno težavo.

Doma pa sem tisti , ki kuha, pere ( ja celo pralni stroj znam uporabljati ) pospravljam , se igram , brišem nosove , cartam in z jesenjo bom postal nekdo , ki poučuje in spoznava na novo to kar se je dogajalo pred tridesetimi leti.In danes grem z njima na “vrtičkarski” izlet in hej , ali ni to fajn, ko pustiš, da se v tebi spet prebudi otrok, pa čeprav si po poklicu Očka?Verjemite mi ,  da kar prija in veliko se naučim in zvem o sebi.Ja ta moj poklic je res čudovit , čeprav sta “delodajalca” zahtevna mi ni žal.

Vem , da pomenita težave pri odraščanju , skrb , neprespane noči , a  na koncu odtehta to , da sem z njima , da se ne bojim ampak ju vzgajam in skrbim zanju po svojih najboljših močeh.

Zdaj grem pa pripravit vse kar potrebujemo za ta naš izlet. Hvala.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Iskrice v očeh, Naši Otroci

Cepetanje na mestu

Dodaj komentar 6.06.2007 samoocka

Gledam ljudi okoli sebe , ki ne naredijo nič,le vsem zavidajo,tarnajo in sploh govorijo kako zelo slabo je.Ko pa jim rečeš , da naj poskusijo z aktivno udeležbo , pa otrpnejo , začnejo mencati in cepetajo na mestu.

Ja dokler jemlješ je vse v redu , ko pa bi moral začeti dajati , pa večina otrpne.Daje jih strah , daje jih to da niso pripravljeni dajati , ker tega ni v njihovem Življenju.Bolje je gledati s strani in biti poražen , kot pa se aktivirati in tvegati , da uspemo.Nikoli nisem imel navade stati ob strani in gledati , morda me to “tepe” v Življenju, morda zaradi tega sam vzgajam in skrbim za svoja sončka, morda zaradi tega ostaja moja ljubezen nesprejeta?

Toda pomembno je , da ne cepetam na mestu in govorim kako je vse zanič.Raje povem kar nosim v sebi, pokažem in če ljudje to sprejmejo,sprejmejo, drugače pa …

Morda sem preveč direkten , morda ne znam klečeplaziti in se prilizovati , a tak sem , hinavščina mi ni bila privzgojena.A pomembno je , da ne capljam na mestu, pa čeprav grem sam , grem naprej in to je važno.Toda v bistvu nisem sam na tej poti,imam dva majhna spremljevalca, ki bosta nekega dne odrasla in vedela bosta , da je edina pot , le pot naprej.Življenje zame ni borba; zame je doživetje, je dajanje in zgodi se , da včasih padem , a pobiranje pokaže človekov pravi obraz.

Predalčkanje , posploševanje in velik ego  me odbijata.Ljudje nismo enaki , še enojajčna dvojčka nista popolnoma identična.Ljudi jemljem, kot posameznika in ne kot gozd v katerem se ne vidi posameznih dreves.Edinstvenost in neponovljivost je dar , ki ga je vredno podariti in sprejeti.Ko te spredalčkajo ti to vzamejo , te poskušajo prisiliti , da bi capljal na mestu, ujet v živi pesek stereotipov.

Prijateljstvo je dar , ki ga ne zavržemo in laž dvakrat boli in vzame.Res da je laž resnica dokler se ne pokaže nasprotno in potem…Zato capljanje na mestu v strahu kaj bo prinesel jutri , ko se bojimo negativnih odgovorov; a v vsakem takem odgovoru je nekaj dobrega, je odgovor in to da smo si upali vprašati , izpovedati.A včasih se zdi capljanje na mestu enostavneje in kaj potem , če smo zamudili nekaj lepega? A sam ne želim capljati na mestu , nočem ostajati brez odgovorov , pa čeprav včasih bolijo , da bi kričal !

A to , da gremo naprej , da sprejemamo Življenje pomeni tudi to , da nam Življenje nepričakovano podari nekaj , kar je vredno vzeti v dlani in pritisniti ob svoja prsa in se zahvaliti Življenju.Ko osrečimo druge s tem osrečimo tudi sebe , ni čudovitejšega občutka kot to , da smo nekomu vrnili nasmeh na ustnice , da smo obrisali njegove solze že s tem , da smo.Trudimo se , da s svojo prisotnostjo prinesemo v prostor nekaj pozitivnega in osrečimo ljudi.

Zato se capljati na mestu ne splača , lahko nam uide Življenje , ker ne vemo ali bi sploh vstopili in se odpeljali , naprej v naslednji trenutek.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

Cartanje

3 komentarjev 5.06.2007 samoocka

Danes je bil dan za cartanje, padal je dež in drugega nismo imeli početi , pa tudi sam sem bil iz nočne.Pasalo je , bilo je kot vedno prijetno in potem…zvoni telefon , pa ne morem vstat, pa ne morem pritisnit gumba za sprejem, ker sta mi zaspali roki.

Sreča je da nimam videofonije in avtomatskega odziva, bilo bi nekaj za Youtube .A smo poklicali nazaj in tudi otroka sta spala naprej,vzela sta si svojih nekaj kitic.

Radi počnemo to že od rojstva obeh smo prakticirali , spanje na prsih in poslušanje srca, zdaj se mi pa oba zavlečeta vsak na eno roko in potem gledamo risanke ali pa…

Zvečer prebiramo pravljice in zgodbice za lahko noč, imamo nek prav poseben obred , ki ju pomiri in potem spita vso noč.S tem jima dam vedeti , ta sta lahko brez skrbi in da je očka tu nekje in da se lahko zatečeta k njemu, če bodo grde sanje ali kaj drugega.

Imata svojo sobo in tako nastropno posteljo, a ponavadi zaspita pri meni med branjem pravljice ali ko se potem še malo pocrtljamo.Nekateri pravijo , da ju  razvajam , da bom imel potem probleme.A to , da jima moram ustvariti občutek varnosti , željenosti , da potrebujeta ustaljene navade , pa da je to le nakladanje teoretov.Vzgoja mora biti stroga , da ti otroci ne bodo potem “po glavi srali” pravijo in govorijo , da bom že videl.Vzgoja mojih dveh sončkov je pa moja stvar in če za to , ker ju sam nekako najbolj poznam in vem kaj potrebujeta.

Potrebujeta pa mene in Ljubezen , veliko ljubezni , varnost in urejenost , ter čas da odrasteta v sposobni popolnoma samoopravilni osebi.Kaj je narobe , če pocrkljamo svojega otroka in mu dajemo ljubezen , če utrjujemo to čudovito vez , ki jo potrebujemo tudi , ko odrastemo.

Tudi kot odrasli si zaželimo pozornost , to da nas nekdo stisne k sebi in nam brez besed pokaže , da smo željeni in kako naj to pričakujemo od nekoga , ki ne pozna tega občutka?

Zato stisnite k sebi svoje otroke in jim dajte vedeti , da so željeni , ljubljeni in če vam se zahoče jokajte od sreče, ker dajete.Navadite jih , da bodo znali odpreti svoje srce in ko bodo odrasli vam bodo hvaležni.

Sam sem hvaležen svoji družini , ker mi je pokazala , da se še vedno lahko zatečem k njim .Ni lepšega , če imaš nekoga , ki ti obriše solze , ko ti je hudo , te posluša , je tu zate in ko bo potrebno ve , da boš tudi ti tu.

Najtežje je ko ostaneš sam in se nimaš nikomur zaupati , takrat ponavadi nastanejo tragedije in potem , … najhuje je ko si nekaj kar so njihove oči videle zadnje, pojavi se tisoč vprašanj in odgovor ,…

Zato morata vedeti , da bom vedno tu , pa čeprav bosta sama reševala svoje težave , a nasvet pogovor ali pa le to da bom poslušal , kar jima leži na duši.In ko bom ded si želim stisniti vnuke k sebi , kot zdaj njiju in jim pokazati , da sem tu in če me bodo še oči služile bom prebral kakšno pravljico.

Veselim se že večera in pravljice , ter izleta v četrtek z vrtičkarji , to bo prava sprostitev in veselje.Če me kdo vpraša kaj sem po poklicu mu pa vedno odgovorim , da sem polno zaposleni očka , ki je dodatno zaposlen na železnici.

Pa pocartajte se.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Iskrice v očeh, Naši Otroci

ŽENSKA

7 komentarjev 4.06.2007 samoocka

Ta post bo slavospev vsem ženskam , pa čeprav nas včasih ne razumejo, ljubijo in govorijo čez nas.Čeprav nas zapustijo in gredo z drugi , drugam, nam pustijo otroke , dolgove in slab priokus , so le in bodo Ženske.Mi pa bomo še vedno moški ki se zaljubljajo vanje , pa čeprav … pa pustimo to.

Sam sicer ne dam valiko na lepoto , tisto , ki mine , veliko več mi pomeni to kar nosi v sebi in daje navzven.Mora se znati nasmejati , a hkrati naj joče ko čuti potrebo po tem.Pomembno je da zna prijeti za roko in se pusti prijeti in objeti , da nas jemlje take kot smo in da nas prosim ne spreminja ampak nam pusti malo tistih “moških napak”.

Ko smo že pri spreminjanju.Ali bom še vedno tisti v katerega si se zaljubila , če me boš začela spreminjati , posegati v moje bistvo , me omejevati in mi dopovedovati , da sem navaden egoist , ki vidi le sebe.

Ali pa me boš izboljševala in rastla skupaj z menoj in mi dala vedeti , kaj si želiš in kam naj te še poljubim takrat ko ljubkujem tvoje telo in ko mi najbolj zaupaš.Mi boš pustila blizu in mi zaupala tudi najbolj intimne težave in stiske ali pa me boš raje odvrnila od sebe , le da ne bi izgledala nebogljena ali celo nemočna.

Toda vedi , da sem tukaj zate , pa čeprav me imaš za egoista, za slabega ljubimca,za nekoga ki popiva po gostilnah, ki ti ne pomaga skrbeti za otroke , ki namesto bi pokosil travo igra pikado s prijatelji.Vem , da ne misliš nič slabega , ker iz tebe govori strah pred izgubo , zavedanje , da lahko odidem in te pustim Samo.

Zato še enkrat :”Alli bom še tisti v katerega si se zaljubila , če me boš spreminjala in mi vedno znova govorila…?”

Raje me objemi ljuba in mi pusti , da poljubljam tvoje telo vedno niže , pusti mi da poljubim tvoj cvet , da občutim tvoje telo , da ga raziščem , da mi zaupaš in mi usmerjaš poljube , da si srečna , da igra glasba , pa čeprav je nihče ne sliši, le ti .Pusti mi , da ti povem in pokažem , da se nimaš česa bati in pusti mi , da ti obrišem solzo, da s svojo bližino pobožam tvojo ranjeno dušo.

Le spustiti me moraš bliže sebi in mi zaupati, moraš odmisliti trnje , videti moraš cvet , videti moraš ljubezen in potem… ne bom več egoist , ki se naceja po gostilnah, ki te vara in je slab ljubimec.

Ja le spustiti me moraš v svoj svet in me sprejeti takega ,kot sem , kajti sam te sprejemam takšno kot si , ker sem v tako zaljubil in ne nočem te spreminjati in te izgubiti.Želim te ljubiti in biti del tvojega sveta,oče otrok,nekdo , ki kreše iskrice in ko se nasmejiš pomislliš na zadnje kosilo, na zadnje nežnosti.

Ženska si in daješ Življenje , a pusti mi , da ga Živim o tebi, da ga s teboj ustvarjam.Ko bi vedela kako lepa si v mojih očeh, kako si želim tvojega dotika , pa čeprav lahnega,ko bi vedela kako se te želim , ker sem Moški in ti …

…”došla si tiho nečujno koa prva ljubav”…( Balaševič) in saj je vsak dan nov dan in zakaj se ne  bi vsak nov dan zaljubil vate Ženska.

Si mama, si ljubimka/prijateljica/kuharica,si tista ki pleše ob meni in si tista ,ki mi pusti , da se zaljubim vate, ja Ženska , daj primi me za roko in …

“You are so beautiful to me

you are so beautiful to me

can`t you see

your everything I hoped for

your everything I need

your so beautiful to me

Such joy and hapiness you bring

such joy and hapiness you bring

like a dream

a guiding light that shines in the night

heavens gift to me

you are so beautiful to me”( J.Cocker)

Hvala , ker ste. Ženske.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Iskrice v očeh

Ločenc, ne hvala!

6 komentarjev 3.06.2007 samoocka

Naslov pove že skoraj vse a nekako je potrebno definirati ta odgovor.Moja izkušnja je , da nisem moški v katerega se bi ženske zaljubljale.Ne mi govorit , da to ni res, da je pa že kje kakšna , ki je zaljubljena vame , me ljubi.Halo, naj se javi in pove to.Sam nisem opazil nobene v svoji moški “slabovidnosti” in pomankanju “intuicije” .No pa smo prišli do razloga ( prvega) , ki me dela nezanimivega.Morda je drugi moj karakter , moj smisel za humor , ki je bolj “Monty Paythonski” in ga mnogo ljudi ne razume.A najverjetneje je to , da sem ločen.

* Ločenci smo v očeh mnogih žensk vir vseh njihovih težav in traum.Smo krivci za razpad zveze/zakona,ne plačujemo preživnine ali pa jo bolj tako , smo varali in smo tako adakta najslabši možni kandidati za njihovo ljubezen.

* Ločenci , ki pa smo ostali sami s svojimi otroki smo pa še slabša “kategorija”, še manj primerni, ker se nas je ženska naveličala.Torej smo nezanimivi , brez smisla za humor , skratka kaj se da počet z nami.Smo slabi ljubimci , ki smo ženo/partnerko prisilili , da si je poiskala drugega.A kako , pa da so nam ostali otroci? Verjetno se je bivša odločila , da naj se še mi posvečamo vzgoji in skrbi , naj vidimo kako je ko je potrebno postoriti vse pri hiši.A, ja, da je tako?No bo že tako , saj moški itak ne vemo ničesar in v tej kategoriji smo , pa res “naivneži” , ki sploh nimamo pojma.Pomilovanja vredni tepčki. Joj kovk se mi smiliš ,idiot. Daj spokaj se proč!

* Potem pa smo tu tudi tisti , ki nam pomagajo starši ( mame ) . Mi pa smo posebej odbijajoča kategorija.Ločen z otroki in mama mu pomaga.Ja to je pa višek , ni kaj, najslabši smo in sploh nismo na lestvici željenih.Da bi si ženska nakopala tri otroke od katerih je eden polnoleten, dajte no , bodite resni.Nihče ne vpraša za razlog.In tako gre to.

Ja smo nekako spredalčkani in če se ne zatečeš k laži , boš…Ampak kako naj pojasnim otroke , ki jih imam in skrbim zanje?Naj se jim odrečem , kot se jima je mama?Naj pustim službo , ki jo opravljam zato ,ker ni samo služba ? Naj se odselim , prodam hišo in jo poženem na cesto ali pa v dom za starostnike? Nekateri izmed vas bi najbrž storili kaj takšnega, najbrž bom deležen podobnih nasvetov, kritike in norčevanja.

Ampak sam si upam zaljubit in to tudi povedat , drugi pa ? Eni predalčkate in vpijete kako vam je slabo, kako ste brez denarja , brez varstva in kako smo moški “zanič” , pa kako vas nihče noče.Vas je strah? Je strah pred bolečino prevelik, da bi si dali možnost? Ja, dali možnost sebi in se prepustili nečemu lepemu , ne idealnemu ampak lepemu?Boli pa kaj?

Nekdo je dejal , da če se bojimo bolečine lahko zamudimo veliko lepega , prijetnega.Če se odločimo , da bomo samo opazovali , ker nas je strah poraza smo v bistvu že poraženi.Ko sem se takrat odločal o tem ali naj ostanem v zakonu , ki bi verjetno vegetiral in bil zgolj na papirju ali naj dam otrokoma in sebi priložnost , da zaživimo.Sem se odločil, za polno Življenje .Čeprav je na začetku BOLELO smo zmogli in splačalo se je .V naša Življenja so prišli ljudje , ki so nam polepšali dneve , nam vlili novi moči in zbudili čustva .Hvala jim.

A ko se zaljubiš in ljubiš in te ljudje ne srejemajo takšnega kot si , ker se bojijo sebe in svojih čustev , ker predalčkajo in posplošujejo , ja potem boli.Nekdo se je sposoben odreči nečemu lepemu , ker se boji biti aktiven v svojem Življenju.Boji se ljubezni , ker je bolela in ima slabo izkušnjo?Seveda ima  pravico , naj potem za božjo voljo ne reče , da ga/jo nihče ne ljubi , ko pa je ljubezen včasih tako blizu , da ni potrebno niti  iztegniti roke.Ja strah je mogočen vladar in tiran, a v resnici ga ni.

Kakorkoli že in v  katerikoli predalček bom dan , ne bojte se sami sebe.Pustite Življenju , da vas potegne vase, bodite del vrveža ne pa opazovalci , ki…

Sem ločen , skrbim za dva otroka in ja mami dovolim , da mi priskoči na pomoč , pa me ni nič sram.Ne sovražim ampak ljubim in to celo povem na glas.

Vas je strah Življenja?Vas je strah Ljubezni? Tega , da ste aktivni?

Mene ni!

  • Share/Bookmark

Kategorija: Cinizmi, Globina duše

Ati kdaj bo prišla mami?

2 komentarjev 2.06.2007 samoocka

Pride dan , ko bi morala priti na obisk ( stik) mama mojih otrok.Toda zdaj je nista videla že nekako štiri mesece.Ni je in kdaj bo prišla , tega najbrž še ona sama ne ve.Toda vprašanje ostaja in moja domišljija je nekako na skrajnih mejah .

Vedno znova se sprašujem kako naj jima razložim , da je njuna mami enostavno pozabila nanju, da so ji pomembnejše druge stvari oziroma ljudje.Ne želim prizadeti njunih dušic , pa tudi kaj slabega ne želim govoriti o njuni mami , pa čeprav bi jima včasih rad dejal , da enostavno nimata več mame.

Imata jo in vedno bo njuna mama ne glede nato , da ju je zapustila in ni pokazala nobenega obžalovanja , ali celo želje po ustvarjanju stikov.Bolj se je osredotočala na povzročanje zmede in težav.Iskala je neke pravice , ki ji ne gredo in poskušala “zagreniti” naša življenja.

Vedno znova je imela pripombe na stike in potem – je pa ni bilo.Glavno je bilo , da je v njuni mali Življenji vnašala zmedo in razočaranje.Kolikokrat sem ju pripravil na stik , pa je odpadel brez pojasnila , ni je bilo moč priklicati na telefon , da bi jima sama razložila zakaj je ni bilo.Drugič je zamudila in jima nekako podrla dnevni ritem in potem , odšla kot da se ni nič zgodilo.Imela je le en sam cilj , nagajanje in povzročanje bolečine otrokoma , ki ju je nosila pod srcem , a ju je zdaj izrabljala za svoje nizkotne igre.

Toda sedaj je takšnih vprašanj vedno manj in kot da sta se odločila , da ne bosta več spraševala ali pa je enostavno ne “zaznavata” več oziroma ne čutita potrebe po njej , po njeni družbi , bližini.Počasi jo izrivata iz svojega življenja in pozabljata nanjo . Včasih se zdi , kot da je nikoli nista imela.Sedaj imata neko novo družbo ( družino) , ki jo imata zelo rada in srečen sem , da sem spoznal Prijateljice , ki mi bodo nekega dne morda ( najbrž zagotovo ) pomagale z nasveti , saj sem oče punčke , ki bo odrasla v dekle in takrat upam , da ji (mi) boste pomagale z nasveti in pogovorom , kajti določenih tem ne morem prikazati iz “prve” roke , iz svoje lastne izkušnje.

A vse to bi ji lahko razložila mama , če bi le želela sodelovati pri njuni vzgoji , a če bi bilo tako bi bil še vedno poročen in otroka ne bi bila izpostavljena “negativni” izkušnji , kako je če nate pozabi eden od staršev , konkretno mama.

Zdaj so na sporedu vprašanja v zvezi z druženjem z novimi prijatelji/prijateljicami , a otroki se tako hitro najdejo in včasih si želim , da bi se odrasli v nekaterih rečeh zgledovali po njih.

A nekega dne se bo spet pojavilo vprašanje :”Ati kdaj bo prišla mami?” Kaj jima bom odgovoril tokrat , še ne vem bom pa najbrž povedal resnico , ki pa jo najbrž njuni mali dušici že nekako slutita ali pa sta sami prišli do spoznanja.

Bo pa prišel čas , ko bo želela stik z njima in prav zanima me kako bo , kaj bosta naredila?Vem pa , da ne bo prijetno, za njo.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše, Naši Otroci

INTERMEZZO

2 komentarjev 2.06.2007 samoocka

besedilosr.jpg            

 Tako moja pesem (dobesedno) , kot bi jo Joe Cocker  pel zame. Hvala.                                                                                  

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše, Iskrice v očeh

Jutri grem na štrik…

1 komentar 1.06.2007 samoocka

                                         p9100220.JPG

Vstal bom ob treh zjutraj in potem grem za Logarsko ali pa v Robanov kot , bom videl kako bom razpoložen , pa tudi od vremena bo vse odvisno.Grem sam , ker potrebujem mir in popolno osredotočenost , da bom lahko premišljeval ali pa enostavno izklopil vse.Morda bom srečal koga , a raje bi bil sam tam v steni , s svojimi mislimi in občutki.

Ja obesil se bom na štrik in potem malce sem in tja , prava gugalnica in čisti adrenalin.Vriskal bom globoko iz grla bo prišel krik ali pa celo klic , zaklical bom njeno ime in potem…morda bo odmev dovolj dober , da ga ponese do nje.

Najbrž bom šel tja nad slap pa na Mrzlo goro , proti Savinjskem sedlu,najbrž bo še kje sneg ( to je ziher).Vmes si bom tam na izviru natočil Savinje in pod Okrešljem bom prižgal svečko , kot jo vsakokrat , ko grem tam mimo ( v spomin na gorske reševalce in alpiniste , ki so umrli v nesrečah ).Ko bom tam na sedlu bom gledal dol na Koroško ( avstrijsko).

Pogovoril se bom z Njim , povedal mu bom vse , kar nosim v sebi in kar se je nabralo odkar sem nazadnje sedel tam gor.Najin pogovor je bolj monolog , a meni pomaga , nekako lažjega se počutim in potem se bom le zazrl tja v daljavo in se prepustil zvoku tišine, umiril se bom v sebi in pozabil na čas .

Morda bom šel tja v Robanov kot in si v kakšni steni privoščil visenje in potem odklop , ko bom na vrhu. Pozabil bom na čas vsaj za trenutek in morda se prepustim kakšnemu spominu ali pa se ozrem v prihodnost.Ma saj ni pomembno kaj in kako tam bom samo jaz in … moje misli , občutki in Ona.

Danes ne bom šel spat ampak bom poslušal glasbo ( kakšne Pink floyde ali pa morda Deep purple,…) in misli bodo šle po svoje in saj veste kje bodo.

Toda jutri grem pa na” štrik”… Če bo le roža pokazala lepo vreme.

                                                        p9100225.JPG

  • Share/Bookmark

Kategorija: Iskrice v očeh

Otožnost

4 komentarjev 1.06.2007 samoocka

Zdaj ko pišem to poslušam J.Cockerja in v mojem srcu je otožnost in niso spomini ampak je pogled naprej , tja v prihodnost.Spomini so lepe stvari, dogodki , ki so minili in jih ne bo več nazaj, so nekaj kar nas opominja na minljivost.Imamo le trenutek , ta tukaj in nič več.Toda prihodnost so želje, načrti in pričakovanje novih dogokov in ljudi.

Moj trenutek je otožen , ker jo pogrešam in ker najbrž ona prav malo pogreša mene ( ali pa me celo ne ).Morda je moja krivda, morda je polna luna ali pa enostavno nisem ta v katerega se bi zaljubila.Morda zato , ker se trudim in skrbim za otroka , morda zato , ker ne hodim okoli s prijatelji ( a zadnje čase jih imam bolj malo – ločitev odnese marsikaj in ljudje niso sposobni ali nočejo razumeti) , morda pa enostavno zato , ker si ne želi nove bolečine.

Prepustil se bom trenutku in bom vsaj v mislih z njo.Samo objel jo bom in čutil njeno bližino , njeno bitje srca , Njo.Ni mi mar za bolečino , ki jo čutim, ni mi mar za nič na tem svetu , ljubim pa čeprav morda ( verjetno)  neuslišano.Ampak ljubim , upam si odpreti srce in priznati , da si upam ljubiti , pa naj boli kolikor hoče .To kar nosim v sebi za Njo ne morem zanikati , ne morem zavreči – podarjam ji sebe – očeta dveh otrok .Nič več in nič manj.Ne ponujam ji zlata , denarja , ne, podarjam ji svojo bit.Materialne dobrine minejo ( poidejo) , a tisto , kar človek daje iz sebe ostaja.Nekdo je nekoč dejal , da ima rad ljudi , ki ostajajo isti kljub temu , da se spreminjajo , na zunaj.Notranjost je kar šteje , to kar smo in to čemu se ne odrečemo.

Nisem idaelen , sem to karsem in nimam se namena spreminjati , da ne bom sam , da bom imel družbo – sem kar sem , Čudovit,Enkraten in Neponovljiv- imam svoje slabosti in “temne” trenutke , a kdo jih nima?Želim si ljubezni in jo dajem , pa zato ne mislim spremeniti sebe , da bom všeč njej.Morda nisem sposoben “hinaviti” in se zavijati v “celofan” samo , da bi uspel.Zanikal bi samega sebe in bi izgubil še to , kar imam.

Ne iščem, ker iskanje ne prinese uspeha , ampak vedno znova razočaranje.Raje se prepustim Življenju in sprejemam to kar mi daje , pa čeprav mi včasih ponudi čašo “pelina” , a naslednja je lahko polna vina ob katerem se ti zaiskrijo oči.

Joe Cocker poje naprej in ta trenutek otožnosti se izteka , prihaja novi in kdo ve kaj prinese.Morda prinese nasmeh , naredi , da zaigra srce ali pa zgolj zabije žebelj , kdo ve ?

Moram ga sprejeti  in zna se zgoditi, da ona sprejme mojo ljubezen , mene s vso mojo prtljago in dejstvo , da sprejeti mene pomeni sprejeti moja otroka.Ne morem in ne smem se jima odreči , kot se jima je njuna mama .Sta in bosta del mene in sta svetla stran Življenja , čeprav so skrbi , nagajivosti in izpadi trme , a brez njiju bi težko Živel in bi verjetno …

Zato počasi bo tudi Joe končal s to svojo ” You so beautiful for me…” in z njim se bom poslovil tudi sam. Ljubim jo pa čeprav… , ja odgovor na vse ve le ona in kakorkoli že bo.

Upam se zaljubiti in Upam se ljubiti, ja Upam si. Pa si Upa tudi Ona? Bomo videli in doživeli.

                                                                                                                                                                  

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

Naprej Nazaj