Samomor

9.06.2007

Ne morem spati , ker po moji glavi rojijo misli o samomoru.Ne ne bom , ga storil , sem pa ga doživel in nikoli ne bom pozabil tistih oči.Bil sem zadnje , kar je videla in potem,.., ležala je ob tiru , bila je na moje veliko začudenje popolnoma cela , le nekako čudno zverižena je bila.

To je vse česar se spomnim in tistih njenih oči , pogleda in kot bi mi zašepetala “Oprosti”, tiste ustnice in beseda-tista praznina pogleda , ko ni več življenja, volje.

Nikoli več ne bo Ljubljena in nikoli več ne bo Ljubila,nikoli več se ne bo smejala,plesala,ne bo objemala,…, vse je minilo tisti hip in potem tišina,trenutki , ko obstane čas, ko ni ničesar le tišina.Ne spomnim se , tega kar se je dogajalo , vem le da sem vse naredil instiktivno , kot so nas naučili.Toda na prizor , ki sem ga doživel me ni pripravil nihče, ker me nihče niti ni mogel.To je “tabu” tema in stigma pade na te , ki so ga storili in še večja na tiste , ki jim ni “uspelo”, jim ni bilo dano tako končati  njihova Življenja.

A tu smo še mi , ki smo žrtev , tu so svojci, tu so tudi potniki.Zdaj , ko pišem ta blog ne morem spati, ker sem vse to spet podoživel , jočem ni me sram in če je to način , da se soočim s tem kar nosim v duši , če je ta blog slavospev Življenju in pozitivnim mislim , naj bo toda včasih bom napisal tudi kaj kar na prvi pogled ne bo pozitivno , kar bo za nekoga tabu.

A tako je in nekako moramo to , kar doživimo spraviti iz sebe,to kar berete je del tega.Po dogodku še bolj Ljubim Življenje, ga še bolj cenim in ne nikoli je ne bom obsojal.Nikoli ne bom zvedel zakaj in me ne zanima , vem le eno , da je bila v stiski in da ni imela nikogar , ki bi ji ponudil roko, ki bi ji prisluhnil , ki bi zaznal to.Bila je sama v tej svoji stiski in …

Zdaj jo sanjam , te njene oči , tiste njene dolga lase in pogled , praznino, kot da je življenje odteklo iz nje.Verjemite mi , da je samomor veliko težje sprejeti , kot nalet na cestno vozilo, nesrečo, veliko težje.Bil sem na “svetovanju” in sva se s psihologom pogovorila , a sam bom moral še dolgo delati na tem , ne da pozabim ampak , da živim s tem, da se sprostim,da zaradi tega ne bosta trpela otroka.

Zdaj grem spat in upam , da bo jutro prineslo jasnejše mislli in da bo “odšla” saj za nekaj časa, da se malo poberem  , da malo uredim moje misli in občutke in  da ji prižgem svečko.

Toda njene oči ne bodo nikoli popolnma izginile , a to je Življenje in del službe.Je pomembna življenjska izkušnja in spodbuda , da še bolj cenim druge in prosim podajte roko ljudem v stiski , poslušajte jih , pogovarjajte se z njimi , kajti včasih že to , da znamo poslušati,prisluhniti lahko reši Življenje in ga spremeni , na bolje.

Zato za konec:”Prijatelji pogrešam vas in vedite , da sedaj mislim na vas.Hvala ker mi pomagate skozi težke trenutke in se veselite z menoj ob praznovanjih.Hvala vam, ker ste!”Laže bom zaspal zdaj ko sem dal to iz sebe, morda vam je ta moj zapis dal misliti, morda ste spoznali zakaj vedno bolj cenim in ljubim Življenje in ko odidem od doma vedno znova stisnem k sebi otroka in ju poljubim.

Storite tudi vi to in dan bo lepši.Hvala , ker ste potrpeli z menoj, hvala ker sem vam lahko odprl srce. Lahko noč.

  • Share/Bookmark

V kategoriji Aktualno, Globina duše

 

23 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. NeMirna  |  9.06.2007 ob 06:54

    NeMirna

    Očka,

    zelo lepo si zapisal. A naj dodam, da včasih tudi uho ne pomaga. Včasih človek enostavno ne zmore več. V to verjamem. Bila sem tam, imela poslušalce, pa sem vseeno tam na robu se morala sama odločit, a zmorem še en dan ali ne. Vem, da je za tiste, ki ostanejo, težko, prekleto težko. A obsojati ne gre, kriviti ne gre. Včasih je kaj enostavno preveliko breme za človekovo dušo in srce ;)
    Večinoma sem hvaležna, da sem zmogla. So pa še vedno trenutki, ko se sprašujem – je res vredno?!

  • 2. samoocka  |  9.06.2007 ob 13:38

    samoocka

    Ne obsojam nikogar in ne krivim.Prižigam svečke in si želim , da se to ne bi nikoli več zgodilo.Tudi sam sem se spraševal , če je vredno , pa vedno znova vem , da je , pa čeprav je včasih zelo hudo , toda imam dva majhna otroka in to me žene naprej.

  • 3. NeMirna  |  9.06.2007 ob 13:47

    NeMirna

    :) očka, imaš razlog. Če vse drugo gre ‘v maloro’, ostajata ti dva sončka ;) Kar je čudovito!! Nekateri pa enostavno imamo le sebe. Če pa ta jaz obnemore, ko si sam sebi edini razlog, nimaš pa moči …

    … lani je odšel znanec. Kako sem bila jezna nad vsemi komentarji. Vsi so se smilili sebi, da sedaj oni trpijo, ki so ostali. Ko je pa prej človek na svoj način kričal na pomoč, so pa pametovali na način, da so ga le potiskali globlje. Ampak, pustiva. Tudi jaz želim, da bi vse manj bilo situacij in ljudi, ki bi obupali. Da bi vsi našli v sebi moč in razloge, da po še tako hudem padcu, po že tisočem padcu – znova vstanejo in poskusijo iti dalje ;)
    Pa prelep dan!

  • 4. samoocka  |  9.06.2007 ob 14:39

    samoocka

    Imaš prav imam moja sončka in vesel sem , da je tako.Toda včasih sem prokleto sam , pa čeprav se mi vedno nekaj dogaja.Toda ta osamljanost je potreba po drugačne vrsti ljubezni , po romantiki in nežnosti. Nekoč sem prebral , da noben človek ne bi smel biti sam , a vse pogosteje opažam , da je osamljenost resen problem.Tudi tebi lep dan in vedno znova dobrodošla v mojem svetu Enostarševstva in mojih modrovanj .Hvala.

  • 5. lenka  |  15.06.2007 ob 19:37

    Kaj naj dodam.Berem te vrstice in jočem.Marsikaj sem dala čez življenje, marsikatero pot sem prehodila in upala da bom našla pravo, vendar nisem.Starejša sem, vse težje mi je živeti.Dve leti že živim v popolni osamljenosti, vse kar imam je roža, ki jo zalivam da ne oveni, da raste da diha, živi.Jaz pa enostavno ne morem več.Zato očka živi, ker imaš za koga.Eni pač nismo te sreče.

  • 6. anja  |  27.06.2007 ob 22:52

    ocka zivjo..
    mi lahko prosim posljes na moj email..svoj email..

    pa.pa

  • 7. Silent  |  3.03.2008 ob 23:35

    očka,

    zdaj si me rešil
    rešil samomora

    Hvala

    …čeprav je podobno kot pri lenki, s to razliko da nimam rože.

  • 8. meliha  |  7.03.2008 ob 20:31

    eii žaivio očka!!!aaam kdo pa je to bitje ki je naredilo samomor???
    tudi jaz razmišljam da ga naredim….hhhhmmmmmmm…..
    neuem še…..nisem se še odločila ampak je pa 80% da ga bom naredila…

    adijo____**********…..

  • 9. crna  |  1.04.2008 ob 04:21

    tudi jaz sem doživela samomor bližnje osebe. bila mi je prijateljica, sestra in vse ostalo kar si človek lahko zamisli. sicer mi je vedno govorila o svojih problemih ampak nikoli, res nikoli ni niti z besedico omenila, da si bo vzela življenje. in ko se je zgodilo me je spravilo na dno. tisoč klicev sem dobila ker so se ljudje ustrašli, da ji bom iz obupa sledila. ker taka navezanost ni vsakdanja. sledila ji ne bom je od tega že tri leta. ampak nikoli več ne bom mogla živeti tako kot prej. ker me vedno in povsod spremlja njena senca in občutek krivde, da nisem mogla vedet in preprečit to norost.

  • 10. aleks  |  10.12.2008 ob 16:15

    Lep pozdrav !

    Zdravje, bolezen, ozdravitev.

    Odgovoril bom vsem, ki jih muči DEPRESIJA. Ne bom našteval, kakšni znaki so pri depresiji in lahko trdim, da kdor ni bil v depresiji, si teh težav sploh ne predstavlja. Za primerjavo: Raje si pustim vrtanje v živ zob- v živec, saj vem da bodo zelo hude bolečine čez nekaj časa izginile in bolečina se ne bo povrnila, pri depresiji pa traja duševna bolečina – depresija več mesecev ali let. Bolečine in stanje bolnika je tako hudo, da se ljudje odločajo za samomor.
    Sam sem živel s hudo ponavljajočo depresijo 14 let. Od tega sem bil štirikrat v psih. bolnici,kjer so me zdravili z množico različnih zdravil: antidepresivi, stabilizatorji, antipsihotiki, pomirjevali, infuzijami…Za mano sta dva resna poizkusa samomora, ker nisem več zdržal hudega trpljenja. Več dni sem bil v komi – na nitki življenja.
    Pred tremi leti mi je prijatelj ponudil zdravilo, ki mi je po par urah spremenilo Življenje. Vsa tesnoba, vsi znaki depresije so izginili. Sedaj je 3 leta, ko živim človeka dostojno življenje. To zdravilo uporabljajo za zdravljenje odvisnosti in nima stranskih učinkov. Vse kar ima posledice, je odvisnost od zdravila po nekaj letih. Zdravnik in psihiater mi tega zdravila nista hotela dati na recept. Bolje, da naredimo Slovenijo samomorilsko, kot da jo ozdravimo. Zdravilo ima še eno svetlo točko in sicer, da pomaga pri odvajanju odvisnikov od trdih drog.
    Sedaj dobivam zdravilo na črnem trgu. Cena je sprejemljiva in odvisna od količine. Ni problemov za nabavo med zasvojenci od trdih drog, ki se zdravijo s temi zdravili. To sta SUBSTITOL in pa SUBUTEX. Moj psihiater mi je celo odobraval to početje, saj je poznal moje zdravstveno stanje in dejal, bolje to, kot pa način življenja v teh dolgih letih.
    Imejte upanje in ne odlašajte, da ne bo za hude bolnike z depresijo prepozno.

    ŽIGA

  • 11. Alenka  |  16.12.2008 ob 12:18

    septembra 2008 je mož naredil samomor. Ostala sem z dvema otrokoma 2 leti in 11 let. Čutim da otroka zelo potrebujeta očeta. Morala bi ga ustaviti.

  • 12. Nataša  |  16.01.2009 ob 15:48

    16.12.08 je moj mož naredil samomor. Bil je zelo uspešen v službi, imel je veliko prijateljev, bili smo srečna družina, res srečna, imeli smo vse. Dva meseca pred smrtjo je čez noč postal čuden, šla sva k zdravniku – diagnoza huda depresija. Dobil je antidepresive in pomirjevala, na hospitalizacijo ni pristal. Brez prkinitve je hodil v službo. Kljub zdravilom je bilo iz dneva v dan slabše. Cele dneve in noči sva se pogovarjala. Prosil me je da mu odpustim in mu pustim da gre. Prosila sem zdravnico naj mi pomaga. Rekla je da ga prisilno ne more hospitalizirat. Obesil se je v službi, v elegantni obleki, srajci in kravati. Pri 38 sem postala vdova z dvema otrokoma (12 in 10). Še vedno sem v šoku. Sprašujem se zakaj.

  • 13. nekdo  |  28.02.2009 ob 00:04

    Velikokrat razmišljam, da bi končal svojo zgodbo…

    Kljub simpatični družini, super službi in skoraj vsemu kar lahko srce poželi nimam več želje, volje in moči…

    V svetu gre samo za “to be or not to be”… vmes pa ni ničesar…

  • 14. Kati  |  23.03.2009 ob 21:26

    Ja.. stiske so hude.. depresija je tako zahrbtna, da je večinoma ne prepoznamo.. najhuje je, ker padeš v samoobsodbo.. še huje, ker te nihče ne razume, ne ve, zakaj se ti nekaj dogaja.. in ne morejo sprejeti, da te pač nekaj ruši.. najhuje je, da te nihče ne vidi zares.. vsi mislijo, da nekak se delaš, da pač pretiravaš, da si “bedak”, da si občutljiv”, da si len.. itd.. a je veliko globlje.. leta prinesejo dejansko svoje.. enkrat se nekaj nekje zlomiš.. in ker ne vidiš rešitve.. omagaš.. čeprav si tu zato, da bi se naučil ljubezni.. ljubiš.. ampak.. a ljubiš sebe???

  • 15. jani  |  25.03.2009 ob 22:54

    O ja,kruto je to življenje! Ta mesec tridesetega bom imel rojstni dan,star bom 33 let,če bom seveda zdržal do takrat. Že kot otroka so me pumpali,da ne bom ne krop ne voda in tako tudi je! Mama je obležala z hudo multiplo sklerozo,ata je pa umrl zrad kevkemije.
    Imam samo osnovno šolo in npk.Kjerkoli sem delal je bilo več negativizma… Sem poročen,žena je že enkrat naredila splav,zdaj ga namerava spet imava pa tri krasne punčke stare 6 5 in 3 leta! Zapufani smo tolko da cel življenje ne bomo prišli ven,tudi zdaj sem brez denarja in lepih besed,ko izvem da bo žena šla delat tisto…Obadva sva zdaj brezposelna…. Zdj pa mi povej folk božji,resnica je ta,da folk boli za tebe in tvojo depresijo ker ti ne more pomagat,pa tud če si spoznal svoje napake in jih obžaluješ….. Pufov ti država ne odpusti,prjatlov ni ker so… objemov ni,socialna služba je v podnu in dela na tem da reši otroke,družino razbije,tastari pa znajte se sami? A je to prov?
    Pri vsem tem kar sem naštel… KDO SI MI UPA REČT DA NE BOM NAREDU TISTGA PROV KMAL KER NIMAM VEČ ŽIVCEV JEBAT SE V TEJ POFUKANI DRŽAVI!!!!!

  • 16. hicks  |  31.03.2009 ob 23:16

    Jani, država je taka kot je. S tem če boš ti naredu samomor boš samo zapustil družino samo, država pa bo ostala ista in bo še naprej molzla tvojo družino. Raje tega ne delaj.
    Za samomor se odločajo ljudej v hudih duševnih stiskah, kot sem sam, ne pa tega delat zaradi financ, vrejemi ni vredno.

  • 17. hicks  |  21.04.2009 ob 22:35

    Ej Kati, a to govoriš zase, ali je takšno samo tvoje razmišljanje. Če prideš kaj sem gor, oglasi se, bi te rad nekaj vprašal, če pa ne, pa toliko bolje zate.

  • 18. saratoga  |  29.06.2009 ob 17:58

    dobro si napisal! tudi komentarji so na mestu. žal nisem za komentarje, žal sem tisti ki razmišlja o samomoru. Bilo je težko, zelo težko pa ravno na rojstni dan. rekel sem si: ne bom, saj bo bolje! pa ni, vsak dan je huje in slabše! žene ni, cele dneve dela, kot večina, z otroci se o tem ne morem pogovarjati-le zakaj? saj sem jim jaz dolžan pomagati, ne oni meni, jaz sem oče-žal čedalje bolj odsoten! podrl se mi je svet, ni je stvari v kateri bi videl svetlo točko in začel znova…..kot je komentirala: zakaj, za koga, preveč je, ne zmorem, samo še tema in črnina…… ja zgražajte se, sprašujte, obsojajte…karkoli, le to še storim za družino, da jim materialno ne bo nič manjkalo in to je to. že dolgo me ni, edini izhod je moj konec. žal ne vidim nič drugega!

  • 19. kati  |  30.06.2009 ob 02:49

    Hej hicks..
    ne govorim samo zase, kje pa.. govorim iz izkušenj, iz dolgoletnih dognanj, videnj, soočenj.. nikoli ne govorim nekaj navzven.. za prazen nič, tako pač je. Upam, da boš prebral tole moje sporočilo in da še imaš vprašanje zame.. lahko pa mi pišeš na moj mail tudi.. če je kaj bolj osebnega.. dejstvo je, kar sem napisala, ni razmišljanje.. če bi se vsak obupan človek poglobil v napisano, bi morda kaj potegnil iz tega.. vsaj želela sem si to.. Ker ko si tako daleč, ko si v stiski, ko dejansko ne vidiš izhoda… sploh ni čudno , da ljudi prepravljajo tovrstne misli.. pri tem pa pozabijo, da so to na nek način iluzije in da v tem ni nobene rešitve.. samo nalaganje dodatne krivde.. bolečine.. drugim tu.. in sebi, ko jo bo itak potrebno očistiti, tu ali pa tam.. torej hicks .. javi se..

    Vsi, ki ste obupani pa: nikoli ni situacija takšna, da ne bi bila rešljiva.. ko izgleda najhujša, najbolj črna.. zaupanje lahko prinese čudeže..

    Pa lep dan vsem

    Kati

  • 20. Anja  |  8.08.2009 ob 13:43

    Težko in ganljivo besedilo. Kako ste odžalovali? Sama se soočam s tem že par let, s samomorom bližnjega.
    Če kdo želi pisati: anjak20@gmail.com

    Hvala in lep vikedn.

  • 21. janko  |  9.09.2009 ob 16:27

    ce bi bilo kje stikalo bi ga ze zdavnaj pritisnil in si … še vedno se sprašujem zakaj me je narava naraadila takega kot sem takega … hmm lažjega invalida ja vsi govorijo da ni nič narobe z menoj oz. jim to preberem v očeh jaz pa si samo želim nekoga, ki bi mu ob jutru rekel dober dan sonček. Ja kljub svojim 35 letom mi to ni uspelo ustvariti ja verjetno bo nasvet daj pojdi v družbo pa boš spoznal sopotnico pa vendar ni tako enostavno – nisem zapečkarski rad sem v družbi rad se smejem in razposajeno veselim ko pa pride do … distega bi vse rade bile le moje prijateljice ja ja ja ja kolegic imam pa res že dovolj jaz namreč potrebujem več kot ponujaš mi ti in ponavadi je z druge strani potem ohladitev oz. ni več tem za razpravljat.
    Morda sem res tak cagavc pa vendar sem vseskozi imel mnenje da je nekje nekdo … s katerim sva si usojena …. ja počasi izgubljam bitko in vsak tak boj me znava in še bolj potlači v DREK.
    Morda nisem na pravem blogu ali strani pa vendar …. kdot mi hoče pisati tukaj je moj mail razocaran.janko@gmail.com

    in ja oprostite malo zmedenemu pismu

  • 22. IceFusion  |  6.11.2009 ob 16:51

    Lep sestavek… priznam dobil sem solze v oči… čeprav razumem da je težko izgubiti nekoga na tak način nemorem kaj, da nebi reko, da razumem tudi tistega ki je to naredil… mah sploh nevem zakaj bi kogarkoli obsojali, saj pomojem ni videla tista oseba iz zmešnjave ven izhoda. Js se zaenkrat še prebijam iz dneva v dan… postaja pa vedno težje. Problem je, da človeka ne prizadene in ne dotolče fizična bolečina… ampak je psihična bolečina tista ki resnično boli!

  • 23. kati  |  12.11.2009 ob 02:27

    Ja, res je.. vse napisano je globoko, težko.. presunljivo.. in psihična bolečina je tista,ki po koščkih lomi..lomi.. drobi.. pa vendarle… se da.. da se, če človek NI SAM v tem..
    kkathy0@gmail.com

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Subscribe to the comments via RSS Feed