Arhiv za mesec Maj 2007

Nekaj za ljubitelje

Dodaj komentar 12.05.2007 samoocka

Nekaj za ljubitelje ali pa zgolj za radovedne:

Najhitrejša ( 357 km/h ):

( Sestrska lokomotiva SŽ541-… in Oebb 1216-… )

1216_0504.jpg

Posvečena Mozartu:

p7220279.jpg

Take vozijo tudi pri nas ( OeBB 1216-…) :

 p8120054.jpg

Sodobna strojevodska kabina:

 pa120015.JPG

 Živa ( SŽ 541-…) se predstavi :

pa120074.JPG

 Takole malo za pokušino drugič pride na vrsto pogled iz strojevodske kabine med vožnjo( najverjetneje video ).

Toliko za nocoj . Hvala.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Iskrice v očeh

Vztrajnost je poplačana

6 komentarjev 11.05.2007 samoocka

Ne boste verjeli , a je res.Otrokoma so končno priznali pravico do preživnine in to po “samo” 14 ( štirinajstih ) mesecih. Tako dolgo so tekli vsi postopki,začenši s postopki na sodišču , pa na Skladu in danes – a verjel bom , ko bo prišlo prvo nakazilo.

Zgodba je dolga , a zagotovo obstajajo še daljše , še nerešene , take srce parajoče in seveda take o ignoranci in samozadostnosti državnih institucij.

Zakaj tako dolgo? Zanimivo vprašanje in še bolj poučen odgovor.Prvič ; sodnica je sklenila , da ni razloga za izdajo začasne odredbe in tako ju je ”sistem” že na začetku diskriminiral , jima vzel pravico do določitve preživnine , čeprav je bilo vse dogovorjeno na CSD in bi v skladu s predpisi lahko to tudi storilo , pa ni .Pojasnilo -” ni se ji zdelo pomembno, saj sta bila otroka v dobri oskrbi “( to drži) , a njuna pravica, kot da ne obstaja. Postopek se je vlekel zaradi počitnic in je trajal “le” osem mesecev , pa čeprav smo sklenili poravnavo in ni bilo pritožbe . Osem mesecev sta bila brez pravice do preživnine in brez “uradnega” skrbnika , čeprav je bila zadeva urejena na CSD in poslana na sodišče že mesec po vlogi tožbe , je potem trajalo še sedem mesecev , da smo zaključili vse to. Potem pa izvršba , pa preživninski sklad , vmes napačne ali popačene informacije,neprijaznost , ko sem iskal pojasnila in po “samo” šesti mesecih ,Končno.

Ej je en veseli dan danes in Celovec prihajamo , da se prenovimo ( garderoba ) , saj rasteta kot trava po dežju in čevlji so mimogrede premajhni ( sin nosi že 34 – pa je šestletnik , no sicer pa imam sam 45 št.), da o hlačah , majicah in jaknicah ne govorimo. 

In spet bom “večji” bogataš bodo rekli v svoji favšiji in če bi ta gorela ( si predstavljate , da bi se ledeniki že stopili) mi v zadnjem času ne bi bilo potrebno kupovati kurjave. Pa saj sem že v enem od postov opisoval “zmote” ljudi.

Na koncu še en nasvet , dajte vtrajajte na začasnih odločbah , ker s tem zagotovite minimum pravic Otrokom ( preživnina, odločanje o pomembnih ravnanjih ( bolezen , poškodbe,…) , ko se je potrebno v kratkem času odločati , izognete se neprijetnim presenečenjem,…), skratka bilo bi zaželjeno , da se “zadeve” rešujejo Hitreje , saj so tu Otroci , ki potrebujejo stabilnost in red v svojih življenjih .

Imajo pa tudi PRAVICE in poskrbimo , da bodo tudi UDEJANJENE.

Hvala, Slovenija.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Naši Otroci

Čez tire v smrt

2 komentarjev 11.05.2007 samoocka

Zgodilo se je v Ljubljani kakšen dan nazaj.Tragično.Tako za svojce umrle in poškodovane , pa tudi za strojevodjo.O mrtvih vse lepo , a nikoli nisem razumel ljudi , ki plezajo čez varnostne ograje med tiri , ko pa je v bližini urejen prehod , pa podhod , nadhod…Srečanje z vlakovo brutalno silo do 2000ton ( tovorni vlak) , ne pušča zasilnih izhodov in le redki so preživeli to brutalnost.Takšni dogodki so naša najhujša “nočna mora” o tem sanjamo in ko doživimo vse to ; spremlja te povsod skrito tam v podzavesti in ko podoživljaš vse to – krik v spanju , premetavanje … čeprav nisi kriv boli.Takrat izgine vsa romantika poklica , vse se ti pokaže v najbolj temnih barvah.Nimamo pravice do 100% bolniške, nimamo pravice do preventivnega dopusta s strani delodajalca , lahko nas pošljejo k psihologu , če gremo v stalež zaradi stresa in potem, lahko se zgodi , da nikoli več ne bomo za krmilom lokomotive. In vse to zaradi neprevidnostimalomarnosti nekoga drugega in samomora.In potem smo krivi mi .

Stanje je takšno kot je , a to še ne pomeni , da ni znakov , da ni zapornic , podhodov, nadhodov .A vse to bo brez pomena dokler se bodo iskale bližnjice in potem…“nezavarovani prehodi”…Želim si spoznati človeka , ki je pogruntal ta termin.Takih prehodov ni , ne obstajajo , ker so vedno varovani.Utemeljitev je povsem preprosta- prehodi so varovani najmajn dvakrat in to s cestno prometnimi znaki ( v knjigi o CPP je celo lep opis ) in s strani železnice ( oznake ob progi , posebni ukrepi s strani strojnega osebja ) , tu se konča oz. pade teorija o nezavarovanosti .

Realnost in izkušnje kažejo na to , da se vedno večkrat dogodi , da vozniki obvozijo kolono vozil pred spuščenimi zapornicami in potem … Posledice so “krvave” in zelo neprijetne za oko, verjemite mi vse to sem že doživel.Ni potrebno biti dober fizik , da si znate predstavljati posledice, pa vas še včasih presenetijo posledice ( ponavadi v negativno stran).Nerazpoznavnost pločevine in najhujše, popolno zmaličenje človeškega telesa( posebej pri samomorilcih).

Ni potrebno , da si psiholog ali psihiater , da si nekako predstavljate ta stres , ki ga doživljamo ob teh dogodkih, posebej če omenim , da nas obravnavajo , kot potencialne krivce . Sicer poznamo tako imenovano “preventivno smeno” , prepoved nadaljne vožnje a … drugi dan je spet služba in … včasih se vprašam kako zmoremo vse to?

Sam sem spremenil način dojemanja dogodkov in filozofijo življenja , a dogodki se vžgejo vate in te za vedno zaznamujejo.

Na koncu ostanejo žrtve  , tiste , ki so umrle in tiste , ki živijo naprej – svojci , katerih bolečina je neopisljiva in … tudi mi smo žrtve pa čeprav nam tega ne priznavajo in nam ne nudijo niti osnovne pomoči – drugod poznajo svetovalni razgovor , tako imenovano nadzorstveno vožnjo ( ko se prva vožnja po dogodku opravi pod nadzorom instruktorja) , poznajo preventivno odsotnost , ki jo krije delodajalec in poznajo odškodnine ( v Nemčiji je dobil strojevodja 9000€ odškodnine v primeru povoženja samomorilke).

Sočustvujem s svojci žrtev , a vse bi bilo lahko prihranjeno , če bi se zavedali , določenih dejstev in varnostnih ukrepov.Predvsem pa zakaj so urejeni prehodi , podhodi , signalizacija in zapornice in  zakaj je v križišču STOP znak?

Zato nikar čez tire in nikar v smrt , imejte radi sebe in prihranite nepotrebne travme drugim.

HVALA !

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno

Živimo , ljubimo in se učimo

2 komentarjev 9.05.2007 samoocka

Ljubim življenje , naravnost obožujem ga in čeprav so težave , čeprav včasih boli , ga ljubim.Ljubim svoja otroka , trudim se , da sem čimboljši oče in veselim se vsakega dne , vsakega trenutka z njima. Ljubim svoje prijatelje in vesel sem ko se dobimo in čvekamo ali razpravljamo o temah , ki so aktualne in krojijo naša življenja.Vedno sem pripravljen na učenje na nove lekcije in spoznanja, na to kar dobivam z življenjem.Lekcije so včasih boleče , a če ne bi bil “vpleten” ne bi dobil izkušenj , ne bi mi bilo dano spoznanje in ne bi spoznal novih prijateljev , ne bi komuniciral , življenje bi šlo mimo.

Tega pa ne želim , nočem .Želim povedati vsak dan , da sem pripravljen na to kar mi prinaša življenje.Ljubezen je naredila iz mene očeta , ki daje in dobiva veliko, ki ne stoji križem rok , ampak je dejaven in ustvarjalen. Ni mi težko pomagati z nasvetom , delom , hrano ali samo z dobro besedo.

Veselim se jeseni , ko bom postal ponosni oče “prvošolčka” in bom primerjal kaj je danes in kaj smo se učili v mojih časih.Veselim se odzivov in izzivov šolanja , učenja in tega kar bo prineslo vsem v družini.Nova kvaliteta , nove skrbi in drobne radosti .Pripravljam se tako po tehnični plati , kot po plati usmerjevalca , motivatorja in tistega , ki bo kritičen , ki bo opozarjal na napake.Veselo , zanimivo bo, skratka Življenje nam spet daje nekaj , kar nas ne sme pustiti hladne.

Živimo in se veselimo poletja in tega da bomo izpregli za rekordnih 20 dni v Avgustu.Privoščili si bomo morje , pa kakšno srečanje s prijatelji .Zato že zdaj vabljeni , da se kdaj namočite z nami , da vržemo kak kos mesa na žar , spijemo kakšen kozarec vina , skupaj zapojemo , zaplešemo in skratka Živimo, ljubimo in se učimo.

Ja učili se bomo , oz. imeli bomo nadaljevalni tečaj plavanja , saj smo lansko leto dosegli super rezultate , oba sta splavala , sicer s pomočjo “rokavčkov” a letos bomo nadgradili in upam splavali.

Nekdo mi je rekel , zakaj se smejim , šalim in sploh znam gledati Življenje tudi z vesele perspektive , po vsem kar se mi dogaja ? Ja kaj se bom šel nonstop “jojkakojemenitežko” in “kakosesmilimsamemusebi” , ko pa imam Otroka , ki sta odvisna od mene , ko pa je toliko lepega na tem svetu , toliko pozitivnih dogodkov in če povem po pravici se veselim kakšnega kosila , piknika ali preprosto pohajkovanja. Druženja s prijatelji , izmenjave izkušenj , mnenj in kakšne šale.

Ostajam to kar sem , ker nočem biti nekdo drug , nekdo ki pogleda proč , nekdo ki noče biti vpleten .Rodili ste se torej ste vpleteni in prosim nehajte se obračati proč in se delati , da se to vas ne tiče.Najlepše se je obrniti proč, toda takrat zamujate lekcijo , priložnost za učenje in za to , da ste vpleteni.

Zakaj pišem to , ker hočem bit vpleten , ker želim, da se “bere moj glas” in da “preberem glas drugih” , da spoznam kako so prebrodili stiske in kako so ljubili sami sebe.

Kajti , tisti trenutek ko nehamo ljubiti sebe , ko zanikamo svojo bit in občečloveškost smo nehali ljubiti druge. Ne znam si razložiti tega , da nekdo zapusti otroka , da nekdo ni nikoli pestoval svojega otroka , da zamuja njegove najbolj pomembne trenutke , trenutke ko gre prvič v vrtec , ko gre prvikrat v šolo, … Sam se veselim vsega , hvaležen sem , da smem Živeti tako kot hočem in da smem biti oče, prijatelj , in nekdo , ki ga včasih kritizirate , ga čudno pogledate in ste veseli , da sem , tak kot sem.

Nikoli nisem razločeval ljudi po tem kaj so , kako izgledajo – Človek je Človek je En , Edinstven in kar je bistvo je Neponovljiv in tak sem tudi sam; nikjer drugje ne obstaja takšen , kot sem sam , z vsemi mojimi slabostmi in dobrimi stranmi , ko spoznam to ,spoznam da Ljubim.

Torej Živimo , Učimo se in Ljubimo . Zdaj grem pa prebrat pravljico mojima sončkoma in potem…Jutri je nov dan , naj vam prinese , kaj lepega.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

ČAKANJE

Dodaj komentar 8.05.2007 samoocka

Čakalnica.

Čakalnica v neki regijski bolnišnici . Sedim in gledam ženske , ki potrpežljivo čakajo , a v njihovih očeh se zrcali:

* le kako potekajo te preiskave , slišala sem , da je tista mamografija zelo neprijetna , da boli. Joj vse tisto stiskanje in …Kaj če se kaj pokaže , kaj bo , kaj bodo rekli doma in …na to raje ne pomislim.

* spet sem tukaj, vsakih šest mesecev in bog daj , da bo danes spet vse normalno.Hvala bogu , da lahko pridem sem , pa da je potem vse lepo in prav , toda …Pri sestri so jo našli , tisto bulico , ko bi le bilo danes vse dobro.

* upam , da je zdaj nekako mimo , da se ni razširil tudi na ta drugo . Če sem prvič zmogla , no saj bo šlo tudi drugič.Ampak zdravniki pravijo , da je to le kontrola , da se prepričajo , da smo uspeli .

*mlada sem in otroci , ali bo zmogel skrbeti za njih , če …

Vse to in še kakšna misel se plete po glavah žensk , mater , žena , partnerk , babic , … Polna čakalnica pričakovanja , čakanja na izvid na dobre , malo manj dobre in one…Krik v duši , morda solze , ja zagotovo solze ( a šele doma) , vprašanje :”Zakaj jaz???”

A vmes kramljajo , kot stare znanke , o otroci , o vnukih , tudi o pravnukih , o možeh , o dnevnih dogodkih in upajo , da bo danes vse v redu , da ji bo ostalo” prihranjeno” , to kar človeka spremeni v duši in da spremeni tudi tiste okoli njih , najbljižje. Verjemite mi , da ni lahko , da je potreben več , kot le cel človek , da zmore , potrebni so ljubljeni , ki te ne zapustijo , prijatelji in tisti , ki so dali to skoz.Ti so zelo pomembni , dajo ti izkušnjo iz prve roke , dajo ti neko notranjo moč.Verjemite mi , ko to doživiš , ko živiš s človekom , ki ga je dobila ta bolezen v svoj primež , ceniš življenje še bolj, veseliš se vsakega dne.Ni važno ime bolezni , pomembno je kako se spoprimete z njo in kako sobivate .

Kako , da vem vse to , kako poznam občutke , to da se včasih počutiš tako samega,tako zapuščenega , pa čeprav so tu ljudje , ki ti stojijo ob strani?

Kot otrok sem spoznal to in kasneje se je vse ponovilo pri tašči , ki jo je še bolj zahrbtna bolezen izčrpala in vzela . Takrat sem prvič stopil v “konjušnico” in zakričal bi , povedal vsemu svetu , da tako se pa ne gremo – v 21. stoletju ? Strašen občutek za nekoga , ki je “zdrav” , da o tem kaj občutijo “bolniki”…

Upam , da se bodo razmere uredile je rekla soseda , ki je dala skoz “konjušnico” in je dokaz , da se preživi in živi .

Čakalnica in v njej različne zgodbe življenja , različne generacije , pogledi na svet , a eno imajo skupno – čakajo in upajo. Čakajo na izvide in tisto dobro novico.

Danes je bila novica dobra , a čez šest mesecev , pa…

Čakalnica in … upanje na “dobro”.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno

Enostarševstvo

2 komentarjev 5.05.2007 samoocka

Sedeli smo in pili kavo , klepetali kar tako , kot klepatajo prijatelji , pa se zgodi ; prisedel je znanec in načel temo ,ki je zame vedno izziv , ne pusti me “hladnega”. Tarnal je o denarju , pa čeprav delata oba , pa o tem kako zalo mu gre slabo na tem svetu in potem se obrne k meni , češ ti imaš vse , kar hočeš , zdaj ko si … Govoril je nekaj o zastojn vrtcu , o “bajnih” otorških dodatkih in preživnini , po njegovem sem pravi bogataš , da mojo plačo ne omenja . Nasmejim se in ga še bolj podžgem , iz njega pridejo besede , ki ti dajo misliti .

Ko se je zgodilo , da sem ostal sam z dvema malima otrokoma , mi je edina stala ob strani družina , sicer ne popolnoma , a važno je , da je bila to večina. Ko sem s tem seznanil delodajalca , so me gledali , ne bi o tem , nekdo mi je rekel celo to , da se ločujem zaradi kredita ali čase podobnega ( no mogoče eno počnejo to). A verjel mi ni skoraj nihče .Takrat sem doživel mobing , dobesedno in od takrat se borim , izobražujem  in uveljavljam pravice ( ne iščem “mehkih hrušk”). Vodja me je , baje “pomotoma” , dal v turnus kjer se dela tudi do osemdeset nočnih , samo za informacijo.Obrnil sem se na sindikat in tam , to je zgodba za sebe , ni komentarja , ker ni bilo vsebine . A vztrajnost ( beri tečnost) se splača, nekako sem svojo stisko zaupal, kadrovnici, ta pa  šefu in takoj drugi mesec sem bil v razporedu , kjer je le nekaj nočnih in ugodnejši delovni čas. A še vedno nekateri ne razumejo.

Posebno poglavje so bolniške , ki kaznujejo starše v enostarševskih družinah.Beseda teče le o bolniških za tako imenovane adrenalinske športe , o tem da bi dali neko pravico staršem enostarševskih družin , pa imaš občutek , kot da nas ni.Predlog je naslednji , prvi teden se staršu ( v enostarševski družini) prizna 100% , nato pa 90% ; pogoj je le , da se definira status ( o tem drugič).Tako ne bomo prisiljeni pošiljati “bolanih” otrok v varstvo ( a to je včasih edina rešitev). 

Problem Otroških dodatkov je naslednji in to , kar bom zapisal bo morda , koga razjezilo , konec koncev ima pravico do tega. Moja ideja gre v smer “Enaka starost,enaki otroški dodatek”.Zakaj? Prvi argument je sistem preživnin , ki se izplačujejo iz preživninskega sklada ( znesek ni odvisen od “splošnega” premoženskega stanja , ampak od starosti otroka. Argument številka dve , govori o diskriminaciji mene kot starša in mojih otrok- definirajmo to takole , pravica mojih otrok do otroškega dodatka ( znesek ) se zmanšuje premosorazmerno z mojimi dohodki in ju to da hodim v službo tako kaznuje dvakrat ( prikrajšana sta tudi za čas z menoj) , namesto da bi me kot starša stimulirali. Tretjič to , da dobim kot starš v enostarševski družini ( samohranilec) 10% večji dodatek je milo rečeno norčevanje.

Pojavi se še varstvo otrok , tako v instituciji in izven . Problem vrtcev je eden večjih in podpiram idejo o brezplačnih vrtcih z dodatkom na dvoizmenskosti oz. kot je primer v nekaterih državah , da imajo to urejeno celo na nivoju podjetja ( na Hrvaškem so za primer taka podjetja).Zakaj ? Povsem preprosto , delovni čas ne poteka samo dopoldan ampak moramo nekateri starševi delati tudi popoldan ( predvsem storitveni in intenzivni sektor) .V prid brezplačnim vrtcem , pa govori moja osebna izkušnja , čeprav sem sam z dvema otrokoma sem uvrščen v peti in četrti plačilni razred , s tem da večji del staršev plačuje prvi morda drugi razred . In nekaj jih ne plačuje , ne razumite me napak, a tudi tu se počutim diskriminiranega oz. sta to moja otroka. A sam nekako prenesem ta strošek , a postavimo se v položaj delavke , ki dela v storitveni dejavnosti , plača znaša tam okoli 520€ in zaradi plače dobi manjše otroške , plačuje vrtec in otroci so prikrajšani za kvalitetni čas z njo , če je še Enostarševska so ponavadi problemi s preživnino , varstvom . Torej zakaj ne bi stimulirali starševstva konkretno ne le z nekimi kvazi zakoni , ki bodo nekako kvazi poskrbeli za to . Določimo enostavna , a učinkovita pravila , brez sivih con in možnosti zlorab ( definirajmo Enostarševsko družino in njene pravice).

Zdaj pa o preživninah , temi ki jo lahko premlevamo in premlevamo , pa bodimo konkretni , če sta bivša partnerja na nivoju ni težav in se ponavadi uredi . A na vrsto pridejo težave z neplačevanjem , nerednim plačevanjem in na koncu Preživninski sklad . Moja osebna izkušnja s Skladom je vse prej kot pozitivna in občutek imaš , da smo mi zaradi njih in ne oni za nas , da o dolgotrajnosti očitnih primerov neplačevanja vse poteka zeelo počasi. Imam sklenjeno poravnavo (pravnomočno) , sodbo ( pravnomočno) , izvršbo ( pravnomočno) in sem upnik zneska okoli 2000€ ( kot zakoniti zastopnik) , pa je začel teči šesti mesec odkar  vodim vse postopke na Skladu. Morda bo ta mesec ugodno rešeno ,a šest mesecev , čeprav otrokoma dolguje že za 14 mesecev preživnin je le odločno predolgi čas. Zato prosim opozarjate na to in podobne stvari , govorite in imejte Radi svoje Otroke .

S trudom in opozarjanjem nam mora uspeti  nekako dokončno definirati naš  status in dobiti kakšno pravico , ki nas bo stimulirala , nam dala voljo in predvsem rešila naše stiske , stiske otrok , jim dala vedeti , da niso nič slabši , ker so v Enostrševski družini , ampak imajo srečo in starše , ki jih imamo radi .Predvsem pa si moramo pomagati med seboj.

Tako bomo zaprli usta ljudjem , ki mislijo popolnoma mimo , nevede ali namerno povzročajo težave in nas diskriminirajo , nekateri pa celo v stilu “slovenske folklore” delijo modre nasvete . A ponavadi se nekateri znajdejo še v slabšem položaju . Hvala , ker ste prebrali to moje kratko razmišljanje  in lahko noč deželica moja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno

Moji začetki

Dodaj komentar 5.05.2007 samoocka

Danes sem nekako premišljeval kako sem pristal tukaj, v tem poklicu , kako to da sem se odločil , da bom delal to , kar počnem nekako že dve desetletji. Spomnim se , da sem že kot otrok mnogo potoval saj sta oba starša delala v tujini in sem bil nekako “ves čas na poti”.Občudoval sem parne lokomotive , ki so sopihale tam na na drugi strani Drave.Spomnim se oblakov dima in pare njihove “žvižge”, kot da vabijo in tisti zvok , ko so jemali vodo ,kurjača ,ki je z majhno pumpico ( mazalico) mazal ležaje – romantika in otroški spomin.

Spomnim se deda Lojza , ki me je prvič vzel na to “pošast” , ki je sopihala in pihala oblake pare in njega , ki je dovolil , da zažvižgamo-zastrupil me je , Hvala mu.

Prišla je srednja šola in delo v delavnicah ( poleti na praksi ) , nato pa ; bil sem sorazmerno mlad , ko sem prvič prijel za “kontroler” in … pa so rekli , da nikoli ne bom to , tisti “bolni” deček , ki je ves čas po bolnicah , ta že ne bo nikoli Strojevodja , ni šans .

Pa sem in kar dobro mi gre.

Spomnim se nekega dogodka , ki sem ga pred leti doživel v Avstriji ; človek za omizjem me vpraša , kaj neki počnem v življenju, povem da sem “lokfirer” in glej njemu se zasvetijo oči , dobesedno , bi je kot mali otrok in čeprav je bil regijski vodja neke zavarovalnice , mi je zavidal.

Zavidal mi je moj poklic , to kar počnem vsak dan in takrat  me je prešinilo , da sem sebi “uresničil sanje prenekaterega otroka”.Še danes me kdaj poprosi kakšen očka ali mamica , če se sme njen ( njegov) nadebudnež za hip znajti v mojem svetu in seveda zapiskati.Vesel sem.

A nazaj k moji prvi samostojni “turi”.Trema je bila ogromna , a adrenalin je delal svoje in ta natreniranost mi je pomagala , da sem zagnal motor in potem – preoblekel sem si srajco .Od daleč me je opazoval “kontrolni strojevodja” , da ja “zelenec” ne bi končal še preden je sploh začel , preden je sploh speljal,bil je kot kakšna mati koklja , ki pazi , da se kakšnemu njenemu ( njegovemu) piščetu ne zgodi , kaj slabega .

A zmogel sem in nekako prišel do točke , ko tudi sam koga občasno usposablja in takrat vidim samega sebe , takrat na začetku in mu prisluhnem , pomagam -moji spomini so bili drugačni , bili smo “smrkavci” ponavadi z višjo izobrazbo  kot mentorji , a tako je bilo takrat. Vsaj sam sem drugačen , raje mu dam dobro popotnico , kajti nekega dne bo pripeljal nasproti meni in če ga nisem naučil vsega – raje ne o tem , ne danes.

Tako počasi bom končal to mojo prvo “turo” in ob priložnosti , ko se srečamo , pridite in lahko boste zapiskali.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

“Trenutek”

1 komentar 4.05.2007 samoocka

Želim si en trenutek , le zame , le en majčken trenutek , da se zleknem tja v udobni star fotelj na verandi in si ga privoščim. Dober sendvič ( busketa rahlo popečena , noter sirček in rezine paradižnika ) , pa kozarec rubinaste tekočine , okus po malinah , borovnicah , jagodah in …

(Trenutek ko se Svet ustavi , se zlekne zraven mene in si privošči tisto rubinasto pijačo in nazdraviva Trenutku ; potem pa spet odbrzi v norem ritmu naprej , skoz dan in noč.

Želim si poljub nežen komaj zaznaven , kot rahla poletna sapica , ki boža in taaaako zelo prija, iskrice , le za Trenutek , da rečem Hvala. Zaprem oči in sanjam le za Trenutek.

In ko pride ta Trenutek , ki bo samo zame si nekako po tihem želim, da traja in traja , a le dokler ne bom pogrešal Otrok , vrveže železniških postaj in tega norega Sveta , ki se nekako noče ustaviti niti za en sam Trenutek , drobcen Trenutek in nazdraviti s tisto rubinasto pijačo .

Najbrž ne zahtevam preveč , saj je le en Trenutek vsake toliko , trenutek samo zame , moje misli in spomine , ko se izklopim in sem le sam s seboj , morda celo “metulj” sede name . Ja bilo bi  lepo , prijetno in pustil bi , da sedi na meni , da čas obstane .)

… tisto sonce in vonj morja , ki ga prinaša vetrič , grozde ki jih žuljave roke nežno pobirajo , in ji nežno ,previdno  stiskajo ; rubinasto tekočino , ki počiva v hrastovih sodih in čaka , da se mi pridruži  za Trenutek , za drobcen , samo moj Trenutek.

In rečem Hvala , ko pride , ko da nek spokoj v mojo dušo .

Tako moj trenutek z vami je končan in zdaj me čakajo trenutki z Otrokoma , pravljica za lahko noč in … morda pride v moje sanje in se usede name , ta “metulj”.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Iskrice v očeh

Moja Otroka

Dodaj komentar 3.05.2007 samoocka

Spominjam se dne , ko sem videl njegove drobne prstke na ultrazvoku in se zavedel , da bom oče .Spomnim se tistih misli , dvomov in nenehnega spraševanja sestrične , ki je pričakovala  drugega otroka. Kako se previje , kako se pripravi hrana, pa kopanje , pa stotine malih stvari , bil sem tipični bodoči očka. Bil sem z njo na vsaki kontroli in se čudil tistemu malemu bitju tam pod srcem.

Zgodilo se je , bilo je ob 3.30 in bil semv službi , spomnim se , da sem zjutraj trobil kot zmešan , bil sem presrečen , jokal sem od sreče . ko sem ga prvič pestoval sem se zavedel , da je in bo del mene.

Prišel je dan , ko sem zvedel , da spet pričakujemo in tokrat , …, spet tisto pričakovanje , toda sedaj sem imel že nekaj “izkušenj” . Dobili smo punco in tako je bil tu “par” . Vzel sem očetovski dopust in pomagal , večji del sem se ukvarjal s sinom, saj sta zelo skupaj . A tudi s ta malo sem se pocartal , jo skopal in ” podiral kupčke”.

Rastala sta in prišli so prvi samostojni koraki , kahlica , pa prve buške in kolo . Začela sta hoditi v vrtec in potem se je zgodilo.

Ostali smo sami .

Morali smo se na novo organizirati in se pobrati . Rastli smo tako v višino , kot v sebi in včasih smo kakšno ušpičili. A ko se zvečer spravljamo spat si privoščimo kakšno pravljico , se pocartamo in potem ju ponavadi nesem v njuni postelji . Jeseni pa začnemo s šolo in takrat bo šele “veselo” . Prej pa bom še sestavil leseno hišico , morda nov tobogan , …

Uživam vsak trenutek ko sem z njima , čeprav je včasih težko , a tako je to ; jih negujemo , skrbimo zanje ,” sivimo “in nekega dne  nam pripeljejo drobne štručke ; takrat bom , upam v penziji in sposoben priskočiti na pomoč , kot nam priskoči naša babi . Hvala ji.

Moja Otroka , Moj smisel . Hvala jima , ker smem biti njun oče.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

“Kaj bo danes za kosilo?”

Dodaj komentar 2.05.2007 samoocka

Zanimivi vprašanje in odgovor , slasten , zapeljiv in pozor to je pomembno :

” O tveganjih  se posvetujte s svojo družino.”

Tako formalnost je za nami ( da ne bo kdo rekel , da vas nisem opozoril) in prosim začnimo.

Vzamemo dobro voljo ( najpomembnejša sestavina ) in začnemo ; kajti danes bomo pripravili nekaj brezmesnega .

Sestavine :                                                                                                                                                        

* sojini kosi ( podobni so koščkom mesa ) glede na potrebe in trenuteno številčno stanje družine

* jušno kocko

* začimbe za golaž  ( čebulo , rdečo papriko – jakost prilagodite željam , poper , sol, malo paradižnikove omake ali koncentrata

* še kaj po vaši želji

Priprava : Sojine kose skuhamo v juhi ( jušna kocka) in medtem ko se kuhajo proti koncu , prepražimo čebulo narezano na drobno , lahko dodamo narezano papriko ali tisto v prahu ( po želji) in ko se soja skuha jo odcedimo in jo dodamo čebuli in papriki . Vse še malo podušimo, da se okusi vpijejo v meso in dodamo paradižnikovo omako ali koncentrat ( vaša izbira ) . Posolimo ( bolj rahlo) , malček popopramo ( pozor- malček popopramo ) , dodamo še kakšno Začinko , Vegeto ( ma kar vam paše ) , lahko pa tudi malo začimb za golaž ( pač ne damo soli, popra , Začinke).Kuhamo na srednjem ognju dokler ne zavre. Kot priloga , pa testanine po vašem okusu , kruh ,lahko pa tudi krompir v krhljih . V glavnem “Dober  tek”

Ja še to čas priprave cirka 30 minut . Pa nič bat , probat , se priporočam.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Kuharije

Naprej Nazaj