Bolečina

21.05.2007

Zgodilo se je na današnji dan pred 25 leti , a še danes je v meni in ob teh dneh vrta še posebej močno.Kako je ko doživiš prometno nesrečo v kateri nekdo umre in je ta oseba je tvoj brat , ti pa ostaneš “nekako” nepoškodovan ( razen odrgnin , modric in Velike rane na duši).

Človek bi rekel , da me tisti Mož tam zgoraj ne mara preveč .Morda se pa norčuje , to ve le on.Komaj sem nekako premagal bolezen mi je vzel …vzel mi je Življenje , kajti tisti hip sem umrl v sebi , želel sem si da bi bil tisto jaz.

Manj bi bolelo to kar se je zgodilo pozneje.Bilo bi manj obsojanja in poniževanj, ki s strani ene osebe v družini traja še danes.V njegovih očeh sem nesposobnež , ki je preživel na račun njegovega ljubljenca.Ni moj oče ( je žal že pokojen) , zanj sem nekako nehal obstajati , ko  sta se po tej nesreči z mamo  dokončno razšla.Takrat sem drugič umrl v sebi.K sreči se bolezen ni več pojavila v obliki nekaj tedenskega zdravljenja v UKC-ju .Začel sem se ukvarjati s športom in dosegati rezultate , v srednji šoli sem imel celo status in nič privilegijev a sem šolanje zaključil z odliko.V četrtem letniku pa se mi je svet spet postavil na glavo in moral sem stvari zastaviti na novo.Zaradi poškodbe živca sem moral prenehati s vrhunskim športom in mojo veliko strastjo plesom .Ja ples je bil poglavje zase.Bil mi je v veliko pomoč pri doseganju mojih športnih zmag.Bil je sprostitev in zelo dober kondicijski trening.Seveda pa sem tako spoznal svojo veliko ljubezen ( kdo ve kje je zdaj?).

Spet sem ležal doma in hodil na preiskave in terapije , a našel sem smisel v fotografiji , ter v skrbi za druge.Pomagal sem in še danes pomagam v Invalidski organizaciji, zadne čase prevsem pri organizacijsko-tehničnih zadevah , pomagal sem tudi pri ustanavljanju ( tako , da mi nastanek društva in borba za statusne pravice ni neznanka).

Po odslužitvi “kadrovskega roka” , kot so ga imenovali sem se posvetil poklicu in popotovanjem, ter goram.Nikoli nisem “potrjeval vrhov” , plezal sem zase , za dušo,veščine sem prinesel iz “vojske” , potem pa sem jih s pridom izkoristil .Posvetil sem se tudi fotografiji, kar gojim še danes  in sem” zastrupil” že otroka.

Ja otroka sta moje Sonce in včasih tudi Nevihtna oblaka , a tako saj vem da se nekaj dogaja.Sta najlepše , kar se mi je v Življenju zgodilo in včasih si zaželim, da bi imel večjo družino , ter da bi v naše Življenje prišla Ona , ki bi nas sprejela in se zavedala naše Neponovljivosti in Enkratnosti , ter nas ne bi tlačila v nek predalček.Bilo bi prelepo ( kolega bi rekel -če bi bilo lepše bi bilo že kičasto).V družini moje mame se je rodilo osem otrok , abrahama jih je doživelo pet , zdaj pa še živijo štirje in ko pridejo skupaj…kako lepo jih je pogledati.

Zato ostaja neka bolečina , kljub lepim stvarem , a želja ostaja , se bo uresničila , pa kdo ve?Sicer pa tako mimogrede , saj smo nadpovprečna slovenska družina ( čeprav se kakšne članice/člana ne bi branili) , v naši družini živita dva cela otroka- kar veliko , a nekako opažam , da je v Enostarševskih družinah ponavadi več otrok.

Takole zdaj končujem , ta teden verjetno ne bo nobenega posta več , ta teden je samo moj , poln spominov in hkrati zahvale , za vse izkušnje in da je v mojem Življenju Ljubezen, v kakršni obliki že ( otroka , prijatelji , …morda je že tu …kdo ve morda …)

                                                 06476_59.jpg 

  • Share/Bookmark

V kategoriji Globina duše

 

1 komentar Dodaj komentar

  • 1. drmagnum  |  21.05.2007 ob 22:40

    drmagnum

    Obrni se k tvojim sončkom. Zastri obraz in počakaj na srečo. Ta zmeraj pride in tudi odide. Pustila pa ti bo ljubezen.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Subscribe to the comments via RSS Feed