Arhiv dne 21.05.2007

Bolečina

1 komentar 21.05.2007 samoocka

Zgodilo se je na današnji dan pred 25 leti , a še danes je v meni in ob teh dneh vrta še posebej močno.Kako je ko doživiš prometno nesrečo v kateri nekdo umre in je ta oseba je tvoj brat , ti pa ostaneš “nekako” nepoškodovan ( razen odrgnin , modric in Velike rane na duši).

Človek bi rekel , da me tisti Mož tam zgoraj ne mara preveč .Morda se pa norčuje , to ve le on.Komaj sem nekako premagal bolezen mi je vzel …vzel mi je Življenje , kajti tisti hip sem umrl v sebi , želel sem si da bi bil tisto jaz.

Manj bi bolelo to kar se je zgodilo pozneje.Bilo bi manj obsojanja in poniževanj, ki s strani ene osebe v družini traja še danes.V njegovih očeh sem nesposobnež , ki je preživel na račun njegovega ljubljenca.Ni moj oče ( je žal že pokojen) , zanj sem nekako nehal obstajati , ko  sta se po tej nesreči z mamo  dokončno razšla.Takrat sem drugič umrl v sebi.K sreči se bolezen ni več pojavila v obliki nekaj tedenskega zdravljenja v UKC-ju .Začel sem se ukvarjati s športom in dosegati rezultate , v srednji šoli sem imel celo status in nič privilegijev a sem šolanje zaključil z odliko.V četrtem letniku pa se mi je svet spet postavil na glavo in moral sem stvari zastaviti na novo.Zaradi poškodbe živca sem moral prenehati s vrhunskim športom in mojo veliko strastjo plesom .Ja ples je bil poglavje zase.Bil mi je v veliko pomoč pri doseganju mojih športnih zmag.Bil je sprostitev in zelo dober kondicijski trening.Seveda pa sem tako spoznal svojo veliko ljubezen ( kdo ve kje je zdaj?).

Spet sem ležal doma in hodil na preiskave in terapije , a našel sem smisel v fotografiji , ter v skrbi za druge.Pomagal sem in še danes pomagam v Invalidski organizaciji, zadne čase prevsem pri organizacijsko-tehničnih zadevah , pomagal sem tudi pri ustanavljanju ( tako , da mi nastanek društva in borba za statusne pravice ni neznanka).

Po odslužitvi “kadrovskega roka” , kot so ga imenovali sem se posvetil poklicu in popotovanjem, ter goram.Nikoli nisem “potrjeval vrhov” , plezal sem zase , za dušo,veščine sem prinesel iz “vojske” , potem pa sem jih s pridom izkoristil .Posvetil sem se tudi fotografiji, kar gojim še danes  in sem” zastrupil” že otroka.

Ja otroka sta moje Sonce in včasih tudi Nevihtna oblaka , a tako saj vem da se nekaj dogaja.Sta najlepše , kar se mi je v Življenju zgodilo in včasih si zaželim, da bi imel večjo družino , ter da bi v naše Življenje prišla Ona , ki bi nas sprejela in se zavedala naše Neponovljivosti in Enkratnosti , ter nas ne bi tlačila v nek predalček.Bilo bi prelepo ( kolega bi rekel -če bi bilo lepše bi bilo že kičasto).V družini moje mame se je rodilo osem otrok , abrahama jih je doživelo pet , zdaj pa še živijo štirje in ko pridejo skupaj…kako lepo jih je pogledati.

Zato ostaja neka bolečina , kljub lepim stvarem , a želja ostaja , se bo uresničila , pa kdo ve?Sicer pa tako mimogrede , saj smo nadpovprečna slovenska družina ( čeprav se kakšne članice/člana ne bi branili) , v naši družini živita dva cela otroka- kar veliko , a nekako opažam , da je v Enostarševskih družinah ponavadi več otrok.

Takole zdaj končujem , ta teden verjetno ne bo nobenega posta več , ta teden je samo moj , poln spominov in hkrati zahvale , za vse izkušnje in da je v mojem Življenju Ljubezen, v kakršni obliki že ( otroka , prijatelji , …morda je že tu …kdo ve morda …)

                                                 06476_59.jpg 

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše