Prav posebna deklica

19.05.2007

Poznamo prav posebno deklico in danes nas je obiskala.Zakaj je tako posebna, kaj je takega ? Mala Nika je prava borka saj je bila že kot dojenka operirana na srčku in pred kratkim ( kakšnega pol leta ) še drugič , a to ni njena prava “bolezen” , če smem uporabiti ta izraz ( ne zdi se mi ravno primeren ), je posledica njenega pravega stanja , tega da se je rodila z Dawnovim sindromom.A to veva jaz in njeni starši , bolje njen očka.Mojih otrok ne zanima vse to ( pa tudi razumela ne bi vsega tega ) , zanima ju le njena družba , to da se skupaj igrajo in ušpičijo kakšno vragolijo , da ližejo sladoled, da jim mine čas ko so skupaj.Ne gledata jo s pomilovanjem , kot naša soseda .In jutri bo spet polna vprašanj in svojih včasih prav “svojevrstnih ” mnenj- toda je naša soseda, malce nerodna včasih, a imamo jo radi , posebej otroka A vrnimo se k našim junakom So prav posrečena kombinacija in komaj čakam poletja ko bodo čofotali v bazenu pred hišo ( takim za napihnit) in ko bodo spet pogruntali nove norčije z “Mega tovornjakom”.Popoldan je minil kot bi mignil in srčki zdaj spijo vsak v svoji postelji , pred tem pa sva z njunim očkom morala obljubiti , da spet pride.Njen očka je prav poseben človek in če rečem , da mi je bil mentor na začetku moje poklicne poti ne bom lagal.Ostajama dobra prijatelja s podobno zgodbo .V šali pravi , da je “vikend samohranilec” , a si želi da bi hčerka živela z njim.Pravi , da sem sedaj jaz njegov “mentor” saj sem pravi “profi”.A naj bo kakorkoli , važno je prijateljstvo in to , da so najini sončki zdravi in srečni , pa čeprav na koncu dneva umazani in utrujeni , tako da kar popadajo v postelje.Izkušnja današnjega dne je zanimiva in če rečem pomirjujoča, ponosen sem na moja sončka kako jo vedno znova sprejmeta kot sebi enako, kako se ujamejo – ko bi nekateri odrasli imeli tako sposobnost bi bilo dosti lepše , prijetneje in izognili bi se včasih , kar “čudnim” vprašanjem in tistim pogledom , ki pravijo ” no ti ubogo dete” in se hitro obrnejo proč.Kako jih je strah takih otrok .Spomnim se časov , ko je moja hči še imela pogoste napade in je dobivala zdravila v obliki inhalacij; kar naprej smo poslušali “kako uboga , da je “,toda da bi jo kdo popestoval , to je  druga tema.Morda je to moja vzgoja , ali to da v svojem življenju srečujem mnogo invalidnih ljudi , bolnikov , invalidnih otrok – naša babi je namreč zelo dejavna pri delu v invalidski organizaciji.Morda je to , da me je izkušnja bolezni v mladosti navdala z nekim občutkom , da ni pomemben videz ampak srce.Celo neka uveljavljena slovenska rock zasedba poje”… jaz ne verjamem v telo , rad bi te videl v srce…” in otroci “vidijo v srce” , ne verjamete – dobro jih opazujte.Kako veliko se lahko naučimo o sebi ko gledamo otroke.Veselimo se že prihodnih srečanj , ko nama bo služba spet dovolila .

Hvala, za lep dan in lahko noč.

  • Share/Bookmark

V kategoriji Naši Otroci

 

2 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. drmagnum  |  19.05.2007 ob 22:44

    drmagnum

    Prepričan sem da ljudi ni strah. samo v takšnem primeru se narobe odzovejo. Nimajo izkušenj in tudi podoživeti ne morejo nečesa, kar posamezni zmorejo. Res je da ima večina prirojen čut za skrb in pomoč obolelim. Večina pa meni, da se s tem ne bodo nikoli srečali in na pamet pomilujejo vse okoli sebe, samo da se jih to nebi nikdar v življenju dotaknilo. Če se jih potem pa bodo razumeli. Uživajte še naprej in se zabavajte v svojem srčnem svetu skupaj z malo Niko.

  • 2. midve s Saro  |  20.05.2007 ob 09:37

    Joj, ko bi imeli midve take sosede! Imava v sosednji hisi sicer ’sosede’, ki kao razumejo in se povprasajo o Sari, a tudi naglas povedo, da tega ne razumejo in sploh nocejo imeti opravka… ostali sosedje pa so…brez da bi kdajkoli karkoli vprasali, svojim otrokom povedali, da Sara ni normalna in da se z njo ne morejo druzit.
    O ne, ne zelim jim take izkusnje, biti ‘kar izlocen’, saj tega nebi prenesli. Taki ljudje so zame pac samo sosedje, saj verjetno tudi oni v globini duse vedo, da so ravnali narobe.
    Pa naj ravnajo tako, midve s Saro veva, da sva najboljsi, mocni in da nama ravno to zavidajo. Ker sva kljub ‘bolezni’ (res trapast izraz) lustni, ziviva polno zivljenje in uzivava v sreci.
    In naj dodam, res sem kot samohranilka in mati otroku, ki morda ne bo nikoli shodil, najsrecnejsa mati na svetu=)

    Tako je mala Nika pravi soncek, z zlatim ocetom, Sara ravno zaradi svoje ‘pomanjklivosti’ ne bo nikoli srecala svojega oceta, on pa ne bo imel moznosti doumeti, kaksna sreca je to malo bitje…

    lp

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Subscribe to the comments via RSS Feed