Arhiv dne 19.05.2007

Prav posebna deklica

2 komentarjev 19.05.2007 samoocka

Poznamo prav posebno deklico in danes nas je obiskala.Zakaj je tako posebna, kaj je takega ? Mala Nika je prava borka saj je bila že kot dojenka operirana na srčku in pred kratkim ( kakšnega pol leta ) še drugič , a to ni njena prava “bolezen” , če smem uporabiti ta izraz ( ne zdi se mi ravno primeren ), je posledica njenega pravega stanja , tega da se je rodila z Dawnovim sindromom.A to veva jaz in njeni starši , bolje njen očka.Mojih otrok ne zanima vse to ( pa tudi razumela ne bi vsega tega ) , zanima ju le njena družba , to da se skupaj igrajo in ušpičijo kakšno vragolijo , da ližejo sladoled, da jim mine čas ko so skupaj.Ne gledata jo s pomilovanjem , kot naša soseda .In jutri bo spet polna vprašanj in svojih včasih prav “svojevrstnih ” mnenj- toda je naša soseda, malce nerodna včasih, a imamo jo radi , posebej otroka A vrnimo se k našim junakom So prav posrečena kombinacija in komaj čakam poletja ko bodo čofotali v bazenu pred hišo ( takim za napihnit) in ko bodo spet pogruntali nove norčije z “Mega tovornjakom”.Popoldan je minil kot bi mignil in srčki zdaj spijo vsak v svoji postelji , pred tem pa sva z njunim očkom morala obljubiti , da spet pride.Njen očka je prav poseben človek in če rečem , da mi je bil mentor na začetku moje poklicne poti ne bom lagal.Ostajama dobra prijatelja s podobno zgodbo .V šali pravi , da je “vikend samohranilec” , a si želi da bi hčerka živela z njim.Pravi , da sem sedaj jaz njegov “mentor” saj sem pravi “profi”.A naj bo kakorkoli , važno je prijateljstvo in to , da so najini sončki zdravi in srečni , pa čeprav na koncu dneva umazani in utrujeni , tako da kar popadajo v postelje.Izkušnja današnjega dne je zanimiva in če rečem pomirjujoča, ponosen sem na moja sončka kako jo vedno znova sprejmeta kot sebi enako, kako se ujamejo – ko bi nekateri odrasli imeli tako sposobnost bi bilo dosti lepše , prijetneje in izognili bi se včasih , kar “čudnim” vprašanjem in tistim pogledom , ki pravijo ” no ti ubogo dete” in se hitro obrnejo proč.Kako jih je strah takih otrok .Spomnim se časov , ko je moja hči še imela pogoste napade in je dobivala zdravila v obliki inhalacij; kar naprej smo poslušali “kako uboga , da je “,toda da bi jo kdo popestoval , to je  druga tema.Morda je to moja vzgoja , ali to da v svojem življenju srečujem mnogo invalidnih ljudi , bolnikov , invalidnih otrok – naša babi je namreč zelo dejavna pri delu v invalidski organizaciji.Morda je to , da me je izkušnja bolezni v mladosti navdala z nekim občutkom , da ni pomemben videz ampak srce.Celo neka uveljavljena slovenska rock zasedba poje”… jaz ne verjamem v telo , rad bi te videl v srce…” in otroci “vidijo v srce” , ne verjamete – dobro jih opazujte.Kako veliko se lahko naučimo o sebi ko gledamo otroke.Veselimo se že prihodnih srečanj , ko nama bo služba spet dovolila .

Hvala, za lep dan in lahko noč.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Naši Otroci