Arhiv dne 8.05.2007

ČAKANJE

Dodaj komentar 8.05.2007 samoocka

Čakalnica.

Čakalnica v neki regijski bolnišnici . Sedim in gledam ženske , ki potrpežljivo čakajo , a v njihovih očeh se zrcali:

* le kako potekajo te preiskave , slišala sem , da je tista mamografija zelo neprijetna , da boli. Joj vse tisto stiskanje in …Kaj če se kaj pokaže , kaj bo , kaj bodo rekli doma in …na to raje ne pomislim.

* spet sem tukaj, vsakih šest mesecev in bog daj , da bo danes spet vse normalno.Hvala bogu , da lahko pridem sem , pa da je potem vse lepo in prav , toda …Pri sestri so jo našli , tisto bulico , ko bi le bilo danes vse dobro.

* upam , da je zdaj nekako mimo , da se ni razširil tudi na ta drugo . Če sem prvič zmogla , no saj bo šlo tudi drugič.Ampak zdravniki pravijo , da je to le kontrola , da se prepričajo , da smo uspeli .

*mlada sem in otroci , ali bo zmogel skrbeti za njih , če …

Vse to in še kakšna misel se plete po glavah žensk , mater , žena , partnerk , babic , … Polna čakalnica pričakovanja , čakanja na izvid na dobre , malo manj dobre in one…Krik v duši , morda solze , ja zagotovo solze ( a šele doma) , vprašanje :”Zakaj jaz???”

A vmes kramljajo , kot stare znanke , o otroci , o vnukih , tudi o pravnukih , o možeh , o dnevnih dogodkih in upajo , da bo danes vse v redu , da ji bo ostalo” prihranjeno” , to kar človeka spremeni v duši in da spremeni tudi tiste okoli njih , najbljižje. Verjemite mi , da ni lahko , da je potreben več , kot le cel človek , da zmore , potrebni so ljubljeni , ki te ne zapustijo , prijatelji in tisti , ki so dali to skoz.Ti so zelo pomembni , dajo ti izkušnjo iz prve roke , dajo ti neko notranjo moč.Verjemite mi , ko to doživiš , ko živiš s človekom , ki ga je dobila ta bolezen v svoj primež , ceniš življenje še bolj, veseliš se vsakega dne.Ni važno ime bolezni , pomembno je kako se spoprimete z njo in kako sobivate .

Kako , da vem vse to , kako poznam občutke , to da se včasih počutiš tako samega,tako zapuščenega , pa čeprav so tu ljudje , ki ti stojijo ob strani?

Kot otrok sem spoznal to in kasneje se je vse ponovilo pri tašči , ki jo je še bolj zahrbtna bolezen izčrpala in vzela . Takrat sem prvič stopil v “konjušnico” in zakričal bi , povedal vsemu svetu , da tako se pa ne gremo – v 21. stoletju ? Strašen občutek za nekoga , ki je “zdrav” , da o tem kaj občutijo “bolniki”…

Upam , da se bodo razmere uredile je rekla soseda , ki je dala skoz “konjušnico” in je dokaz , da se preživi in živi .

Čakalnica in v njej različne zgodbe življenja , različne generacije , pogledi na svet , a eno imajo skupno – čakajo in upajo. Čakajo na izvide in tisto dobro novico.

Danes je bila novica dobra , a čez šest mesecev , pa…

Čakalnica in … upanje na “dobro”.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno