Arhiv za mesec April 2007

Jutro

2 komentarjev 29.04.2007 samoocka

 Jutro se budi in to je znak , da gre nočno dežurstvo počasi h koncu , medtem ko jutro ustvarja neko občutje “nekje vmes”.Noč odhaja , a kot da si želi poljubiti Dan , ga prijeti za roko in mu zaželeti “vse lepo”; dan pa počasi prihaja med zvokom ptičjega petja in osvetljen s svetlobo vzhajajočega sonca ( 10 točk za učinke ), giblje se lahkotno in objema Noč , polaga jo v zavetje trav , da si odpočije. Jutro , ja jutro ko se konec prepleta z začetkom v nežnem plesu , objeta ali pa spet drugič v strasnem tangu poletnega jutra . Barve , čudovite v dih jemajočem Multikolorju , pesem ptic v kvadrofoniji , kot da se je čas ustavil in z njim za hip tudi sam . Nagrada za celonočno delo , prizor , ki ga marsikdo ne vidi ali noče videti . Jutro je idealno za misli , tiste iz duše , je čas za pogled naprej in analizo prejšnih “lekcij”. Iskanje poti , po vijugah spomina v sami “Biti” .Je čas , da se zahvallim za to kar mi bo dano in za to kar mi je bilo podarjeno . Čas za “Mene samega”. Grem vase in se prestrašim misli , ki drve iz mene , med besede tega posta , med vas . Ne bojte se ne bo bolelo , bo pa dalo hrano za “vaša jutra , za vašo bit”. Jutro je simbol konca-začetka in naše zgodbe dobijo začetek šele s koncem.Padli smo na samo dno , a le za trenutek , naša volja nas je dvignila. Odrekli smo se sebi , a le za dobrobit Naših Otrok , zakladov neizmerljive vrednosti , smisla . A s tem , ko smo zavedli Otrok smo se zavedli sebe , naše Biti , dvignili smo se in postali močnejši . ” Kar te ne ubije te naredi močnejšega !” je dejala sorodnica , ki ve , kaj je to boj ( za življenje – dobesedno ).Pustiš si , da si človek , na Svet gledaš drugače in spoznavaš , da nisi sam in “smilimsesamemusebi” pošlješ v kot in naj tam premišlja o svoji zateženosti . Znanka je dejala , da je po ločitvi cele dneve , ko je bila prosta preživela v postelji, medtem ji je sin “padel v brezno omame” .Vprašujem se kako to , da sam  nisem niti pomislil na to ; dva otroka, le kdaj bi lahko take misli “oživele”. Res , da je bolelo , a huje  je da si apatičen , da ne ukrepaš . Služba in otroka , družina in prijatelji ;Hvala še enkrat.So problemi , a Volja najde pot , tukaj sem in zdaj ; dovolite mi , da :

Zaprem oči in do konca doživim to jutro, si napolnim “akomulator” in si pričaram vonj po sveži kavi in žemljicah ; ja to bom storil ko pridem domov . Sveža kava , žemljica pa na verando gledat kako  ” dan opravlja jutranjo fiskulturo”, potem pa pod tuš in spat ,Tevž in Anča sta pri babici , kakšno urco bo mir, potem pa prideta pogledat :” A je ati že doma ?” zlezeta k meni . Hvala za taka Jutra .

  • Share/Bookmark

Kategorija: Globina duše

Prazniki

3 komentarjev 28.04.2007 samoocka

Ja vedno,kadar sem prost za praznike si vzamem čas in jih posvetim sebi in s tem tudi otrokoma.To so dnevi ko smo skupaj ves čas , ni vrtca , ni službe, ni vstajanja zgodaj zjutraj, ali nočne .Skupaj smo in to je pomembno in takrat si privoščimo “poležavanje na plaži z možgani na Off” in se imamo skratka fajn.Dan je ležeren in zgleda , kot da čas teeeče bolj ležerno , umirjeno , kot da je vse skoraj obstalo.Skuhamo si “počasno” hrano in sedimo za mizo vsi skupaj.Uživamo, kot pravi Tevž , Ana pa se carta pri očku in ta si privošči lahen dremež ; joj ko to paše.Ponavadi si popoldne privoščimo daljši sprehod ali pa “preganjamo” žogo po igrišču v športnem parku.Občasno pa nas pot zanese tudi na izlete in novim kotičkom neraziskane Slovenije naproti. A vsako leto znova odhajamo v Alburetum gledat tulipančke ( nekateri med njimi celo vozijo avto ), pa gledat tiste male hiše (minimundus je v mojem življenju tako rekoč od rojstva saj sem mu bil, kot otrok praktično ” sosed ” ) , a ga še zmeraj rad pogledam . Ja prazniki so vir polnjenja bateri in Življenja “na izi”, ni ure , ni hitenja , čeprav tega na cesti ne opaziš , a obstajajo tudi stranske ceste in gostilne ob njih , ko je čas za sladoled in kofetek , ki imajo ponavadi mirne in senčne vrtove .Ti trenutki so ” zlata vredni” bi lahko rekli .Zato hvala , ker obstajate in ne pustite se ukinit ( to pa je že politična tema ) . Kaj pa simbolna vrednost praznikov? Otroka sta še premlada , da bi z njima premleval te stvari in jih raje izkoristim kot sem opisal . Sicer pa ali ni vsak dan po svoje praznik , je dan ko se rodimo, je dan ko je zrastel prvi zob , pa prvi uspehi na “področju kahlice” , pa prvi koraki , prvišolski dan , prvi poljub , pa 20 obletnica mature ( drugo leto ), pa dan , ko sem prvič v življenju prijel v roke Tevža in Ano , ja če mu pustiš je dan poln “malih sreč”. Bo pa zmeraj tako , da bodo prazniki , čas da predahnemo in se nekako posvetimo drug drugemu .A jurti je nov dan in čaka me nočna , a o tem kdaj drugič .

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Samo Očka

3 komentarjev 27.04.2007 samoocka

Spodobi se, da se kot novinec predstavim in nekako omogočim , da me spoznate ali začnete ta proces.

Sem oče , ki je po spletu okoliščin ostal sam z dvema otrokoma in tako dobil pečat ” SAMOHRANILEC” , pa nič slabega o tem , le izraz me moti . Sem in bom Samo Očka , nekdo , ki skrbi in vzgaja , ki je motivator in kritik , ki je tu zanju , pa naj bo slabo ali dobro . Nekdo , ki jima bo prisluhnil in pomagal .

Pravijo,da je za dosego cilja pomemben Prvi korak , kajti brez njega se ne stopi na pot proti cilju ; tako sem sam nekega dne stopil na to pot in počasi bo dosegla četrto desetletje in mnogo obuval je medtem končalo v smeteh in kar veliko jih bodo še naredili , da jih ponosim . Vmes sem dosegel primerno izobrazbo , nekako se vozim sem in tja po Sloveniji in spoznavam Ljudi , njihove zgodbe , delo ki ga opravljam je nevarno , odgovorno in včasih imam priložnost izpolniti željo , naj bo otrok ali odrasli . Zgodila sta se Otroka in Življenju sem hvaležen za ta dva sončka , ki včasih uprizorita kakšno nevihto , a tako je Življenje zanimivejše , tako mi sporočata , da rasteta , se učita in preizkušata ( zlasti trdnost mojih “živcev” ).

Ostali smo sami , nekega petka ( vmes smo menjali koledarje ) in tako smo doživeli neko popolnoma novo situacijo in dobil sem naziv , ki ga ne maram . Smo Enostarševska družina , kjer imam ( vsaj še zaenkrat pravico “predsedniškega vet” ) na določene namere in odločitve Otrok .

Kako se znajdem v tej za moškega netipičnem položaju oz. vlogi , situaciji ? Moški v naši družini smo gastronomsko dobro podkovani in kuha ni “tabu” , živimo v dobi pralnega stroja , mikrovalovke , trgovina je na vsakem vogalu , imam pomoč in podporo Družine ( hvala Babi , pa Penzjonistom in sosedam ). A od institucij , ki bi morale urediti nekatere zadeve , tako ne pričakujem, podpore ali celo pomoči. Včasih imam občutek , da sta otroka kaznovana, ker hodim v službo , ker se trudim , ker mi ni Vseeno . Vem , da nisem edini in vem tudi , kam se obrniti po nasvet in “ramo za zjokat”.

In še to; spet sem dodal novo ime na spisek ljudi , ki so rojeni na isti  dan, kot moja malenkost ( letnica ni pomembna ) , zdaj jih bo že  pol ducata ( eneden od njih ima celo ista ime in priimek ) .

Kot bi H.Poirot :” Ni naključij vse se zgodi z namenom.”

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks